Sivi vrag v Križevniku

Že kar nekaj dni je po najtežjem letošnjem vzponu. Takoj po njem je sledilo družinsko morje, tako da je sedaj nekaj časa za napisane vtise.
V četrtek 1.7. sem si v službi nekako priboril dan za hribe. Z Lukom se že nekaj časa pogovarjava o Frančkovi mojstrovini Sivi vrag v Križevniku. Smer je že dolgo tudi moja skrita želja. Izjemna linija v zelo strmi steni levo od Ruške smeri. Pa nihče je še ni ponovil. Luka se je odpravil v bivak že dan prej, jaz pa hitim zjutraj. Ob osmih sem že v bivaku. Čez dobro uro greva v smer. Oba s pravim spoštovanjem. Potek smeri je po ogledu skice precej jasen. Najprej zajeda, prestop v desno v drugo in po poči navzgor. Luka se je loti brez mencanja. Odlično mu gre, v desni poči in v previsu v prehodu v poč najde tudi kline. Ko začnem plezati je, kot po navadi pri meni, hitro konec strahu, ki ga zamenja zbranost. Plezanje je zelo lepo, v odlični skali. Vodstvo tudi v naslednjih raztežajih prepustim Luku in sam samo uživam v odličnem plezanju. Najtežji, tretji raztežaj, je kar pravi fajt. Rahlo previsna tanka poč, nato pa prečnica pod streho z majhnimi stopi in oprimki. Oba kar dobro "navije". Sledi lepa poč, nato malo naložena polica in lepe plošče. Peti raztežaj je izjemen. Poteka po ploščah z luknjami v stilu Mamolade, sledi pa še krasno plezanje po izpostavljenem razu.
Občutki po preplezani smeri so res krasni.
Podrobneje o smeri pa na fotografijajah.