Reiteralpe, Alpawand - Earth and heaven

 V stene Avstrije si želim že precej časa. Že pred leti sem kupil plezalne vodnike Hochkonig in Wilder kaiser, pa je vedno nekaj vmes, da tja še nisem prišel. Že nekaj časa je tudi odkar sem na netu našel zelo dobro stran Friza Amanna in Josefa Bruderla o steni Alpawanda v Reiteralpah. 500 m stena z zelo dobro opremljenimi smermi, ki jih opisujeta kot zelo lepe. To je vsekakor za poskusit. O plezanju v teh koncih pa sva se menila že lani s Puhijem.
Vremenska napoved za začetek tedna je bila lepa, pokličem Puhija in stvar steče. V nedeljo popoldne se odpeljeva skozi Karavanke, skozi tunela Katchberg in Tauern proti Salzburgu. Tam pa zavijema proti kraju Lofer. Kot se spodobi za Avstrijo je vse odlično označeno in krajev ni težko najti. Najino izhodišče pa je mali kraj Reith, nekaj kilometrom pred Loferjem. Tam zavijeva levo čez most in se seveda takoj ustaviva, kajti Alpawanda ni težko prepoznati, saj njegova severna stena izstopa, ko gledamo proti goram. Peljeva se še skozi Reith in malo naprej do zapornice, kjer se začenja pot Alpasteig. Že ko se peljeva pa naju skrbijo zelo namočene stene, saj je očitno vsaj dva dni močno deževalo. Tudi steba Alpawanda je polna črnih "štrajfnov". Kolikor toliko brez njih je le srednji, najvišji del, ki se na vrhu konča z "nosom". V liniji tega poteka najbolj desna smer Amanna, Bruderla in Willija Maierja, Earth and Heaven. Takoj sva si na jasnem, da lahko naslednji dan poskusiva le to in da če bo ta plezljiva, bova imela kar srečo.
Prespiva na parkirišču pred rampo, zjutraj pa se odpraviva proti steni okrog pol devetih, saj upava da se bo stena še kaj posušila. Dostop vodi po lepi gozdnati dolini, najprej po makedamski cesti, nato pa strmo po lepi markirani stezici. Ko pridemo do višine stene, pa vodi v desno jasna stezica. Tu pustiva "rukzake" in gremo pod steno. Prvi vtisi pod steno so zelo slabi, saj iz stene teče. Hodiva od smeri do smeri, iz vseh začetkov curlja. Ko pa prideva okrog zadnjega raza, pa izgleda stena le malce bolj suho in tu je najina Eart and heaven. Nekaj mokrote je, vendar to pa se bo ja dalo. Na vstopu je svedrovec in mala tablica z imenom smeri. Vstop čez manjši previs je zaradi vlage kar tečen, potem pa zadeva kar steče. Sledijo lepi prehodi v spodnjem delu po bolj poličastem svetu. Malo višje pa že prideva do odlične, škrapljaste skale. Najbolj je podobno naši Vežici ali Križevniku. Krasne plate, precej naporen kamin, ki me spominja na Paklenico. Naprej spet razjedene plošče, zajede, previs in po trinajstih raztežajih se znajdeva pred vrhnjim delom, ki je še bolj fantastičen, verjetno tu inspiracija za ime. Trinajsti in štirinajsti raztežaj pripeljeta na levo stran velikega vršnega "nosa". Tu pa "namesto" da bi smer izstopila pa zajedi, zavije v prečnico proti razu "nosa". Plezanje pa "nebeško". "Štant" je točno na razu. Predzadnji, najtežji (VII+), raztežaj pa gre natančno po razu fantastično izpostavljenega raza. Zadnji raztežaj pa je le še nekaj metrov lažjega plezanja do vrha.
Ja, smer ima sedemnajst raztežajev in je dolga vsaj 550 m. Ni kaj, "ornk" sva se naplezala. Smer je res odlično urejena. Na vseh sidriščih sta dva svedrovca in v celoti je zgledno navrtana, tako da nikjer ne potrebujemo dodatnega varovanja. Pa skica na internetni strani http://www.lrz.de/~bruederl/ je odlična.
Na vrhu sva sredi ruševja, stezica pa ni ne vem kako uhojena, tako da je potrebno kar nekaj pazljivosti, da ji slediva. Stezica je označena z oranžnimi pikami, ki pa sva jih nekaj niže, kjer še ni drevja, izgubila, tako da sva se morala malce plaziti po ruševju, potem pa sva zopet naletela na stezo, ki naju je pripeljala na idilično jaso z leseno kočico, od koder vodi v dolino markirana potka.
V celoti odlična, dolga tura, za vse skupaj sva porabila skoraj 13 ur. Dostop slabi 2 h, plezanje 8 ur (vsekakor zaradi precej mokrih delov sva bila malce počasnejša) in 2 uri sestopa. Preplezanih pa 6 raztežajev v okrivu sedmice, osem šestice in trije petice. Smer lahko komentiram samo še: kaj pa čem od plezanja še več? Ja, kmalu se vrniti!

Tofana, Col dei Bos - Francesca

Po včerajšnjem odličnem vzponu v Skotonati Galatiki v Cimi Scotoni, nama ostaja še tretji dan turneje. Glede na precej mrzle dneve, navijam za najbolj "toplo" izbiro, vzhodno steno desnega stolpa Col dei Bos, leve sosede Tofane di Roses. Steno sem si ogledoval lani in bil navdušen nad stmino, nisem pa še vedel, če je tu kakša smer. Potem pa sem jo našel na spletni strani planetmountain. Smer Francesca, ki sta jo prva preplezala Paolo da Pozzo in Giuseppe Ghedina leta 2007.
Jutro je precej bolj toplo kot prejšnja dva dneva, vseeno pa, kljub soncu, kar "frišno". Spiva malce dlje, ker za slabih 250 m smer res ne pričakujeva več kot tri ure plezanja. To pa vseeno lahko opraviva dopoldne, potem pa umirjeno domov. Stene ni težko najti, od stare gostilne Ra nona, ki sedaj ne deluje, po stezici 412 dobrih deset minut, kjer se stezica stika z mulatiero. Od tu pa kar naravnost navzgor pod steno in v njen desni del. Vstop je kar visoko pod linijo črne stene. Malo nad začetkom je dobro viden svedrovec.
Smer pa je res vauu! Fantastično plezanje po zelo strmih črnih ploščah. Res sta avtorja našla fantastične prehode v navidez zelo gladki steni. Težave nekako zmerne, štirje raztežaji 6b, eden 6c, zadnji 6a in prvi, ki je še malce lažji. Smer je povsem opremljena s svedrovci, ki so večkrat kar  na spoštljivih razdaljah, tako da je včasih kar potrebno "zadihati". Ko pa uspe sproščeno plezanje, pa samo uživaš. In to nama je dobro uspelo. Ob pol dveh sva pri avtu, kjer pomalcava, pospraviva "robo", se odpeljeva v smeri Toblacha, si ob kavi ogledujeva Cine, potem pa domov.

Cima Scotoni - Skotonata galatika

Smer Skotonata galatike v Cimi Scotoni. Ena prvih smeri, ki mi je padla v oči, ko sem pred leti kupil plezalni vodnik Dolomiten vertikal - severni del. To pa bi lahko bil "ornk" cilj. Divja, velika stena, smer ves čas napeta, z najtežjim raztežajem tik pred vrhom. V prvem vodniku še sicer z oceno 9+, ki se je potem malce znižala na 9- (7b+). Skotonato so prvi preplezali B. Tassi, B. Calloni in I. Zanetti leta 1994.
Z Maticem nama je, seveda, to glavni cilj tri dnevne dolomitske turneje in vsaj zame eden najbolj željenih ciljev sezone.
Tura se začenja na parkirišču Capanne alpine. Tu je lepa dolina obkrožena s krasnimi stenami, ki žarijo v večernem soncu. Jutro je hladno. Zvečer, ko sva midva že v spalkah, se pripeljeta še dva naša odlična plezalca, Tomaž in Matjaž, ki pa sta zjutraj tako hitra, da gresta mimo najinega avta, ko sva midva še v spalkah. Ko pa se kasneje videvamo v steni, kjer plezata sosednjo smer  le nekaj metrov na levi, povesta, da so bile zjutraj le tri stopinje celzija.
Midva se že zvečer odločiva, da zjutraj ne bova hitela. Sonce posije v steno okrog enajstih. Računava pa, da če vstopiva v smer okrog devetih, bova imela dovolj časa do večera, bo pa že malce topleje. Pa oblečena sva pošteno, dve majici z dolgimi rokavi, vetrovka in na vsakem "štantu" rokavice. To se pokaže za kar ustrezno, tako da je ves čas znosno.
Dostop pelje navzgor po lepi dolini mimo planinske koče Scotoni in jezerca pod steno. Dostopa je za dobro uro. Stena od spodaj izgleda res divje. Previsi in strehe eden nad drugim. Lažjega začetka je sicer ravno za en raztežaj, potem pa se zadeva postavi pokonci. Prvi "pravi" raztežaj je bolj slabo opremljen, tako da mi prideta prav manjši metulj in zatič. Sta pa notri dva svedrovca in "za vedno" zataknjen metulj. Višje pa je smer povsem opremljena s svedrovci. V tretjem raztežaju (6c) me kar "matra", sem še precej trd. Sledi raztežaj 7a, tri strehice, ena za drugo. Kar pravi in me tudi kar pošteno navije. Sledita dva lažja raztežaja, nato pa naslednji 7a+. Matic ga zgledno prepleza, sam pa ga tudi uspešno "pofajtam". Na najtežjem mestu so oprimki precej mali, tako da je potrebno kar stisniti. Sledijo trije lepi srednje težki raztežaji v okviru 6b, nato pa še najtežji z omenjeno oceno 7b+. Kot prvi je na vrsti Matic. Streha in še nakaj metrov previsa. Najtežji del se pokaže za "bolderček" z malimi oprimki čez streho, nadaljevanje pa je spet malce lažje vzdržljivostno plezanje. V prvo je bolderček za oba malce pretežak. Ga ni prav lahko na hitro "poštudirati", saj moči na tako malih oprinkih ni ravno za dolgo. Maticu je po kratkem počitku zadeva jasna, spusti se na "štant" in raztežaj uspešno prepleza. Podobno je z mano. Kombinacijo seveda vidim pri Maticu. Oprimki so mi kar mali, v prste pa sem se precej ohladil, tako da luknjice za levo roko ne morem obdržati tako dolgo, da bi prestavil levo nogo precej višje, kjer bi lahko zadržal mali oprimek z desno roko in naredil gib z levo roko na malo stransko luskico. Matic drž in obvisim na "štriku". Prsti se mi hitro segrejejo in uspešno izvedem gibe. Matic me spusti pod streho do dobrih oprimkov. Štartam kar tu in uspešno preplezam do Matica. Po športnih pravilih plezanja je pa to vzpon z rožnato piko.
Do krožne police Cime Scotoni, kjer se smer konča,  sledita še dva lažja raztežaja. Ob pol šestih sva na vrhu smeri. Zelo vesel stisk rok in za nama je super smer. Prečenje po divji polici iz stene, lep sestop mimo jezerca in pivo (brezalkoholno iz najstarejše pivovarne na svetu) v koči, pa so le še lep zaključek dneva.
Ja, smer je, kot je že omenjeno, praktično povsem opremljena s svedrovci. V težjih raztežajih so kar pogosti, v lažjih pa dobro za hribe. Na vseh "štantih" sta dva svedrovca (razen na prvem, kjer je le eden in zadnjega, kjer je en klin). Skica smeri na spletni strani planetmountain je solidna (le malce preveč stran od klasike Lacedelli/Ghedina je narisana, saj se na enem mestu celo povsem stikata).

Tofana di Roses - Aspettando la vetta

Že takoj po končanem družinskem morju v četrtek prejšnji teden se slišiva z Maticem, s katerim že res dolgo nisva bila skupaj v hribih. Leta res šibajo, leta 1992 sva skupaj kot prva slovenca prosto ponovila zelo znano Direttisimo v Veliki Cini, leta 1996 pa še Švicarsko v Zahodni Cini. Sedaj pa spet na novo turnejo po Dolomitih. V ponedeljek naju pričaka zelo mrzla Tofana, malce bolj kot sva pričakovala. Odločiva se za sončno steno prvega stolpa in smer Aspettando la vetta, ki sta jo kot prva preplezala Massimo da Pozzo in Gianmmario Menegin leta 2004. Je soseda smeri Il veccio leone e la giovane fifona, ki sva jo lani plezala s Puhijem in je prav tako opisana na moji strani. Smer je precej podobna omenjeni. Začne se sicer z lahkim raztežajem po rampi, sledi pa precej bolj strma plezarija do pod strehe. V tem spodnjem delu se mi zdi skala malce "čudna". Večino je potrebno plezati po nekakšnih strancih in opornih položajih, kar se mi ne zdi tako tipično za tisto lepo dolomitsko plezanje, ki se pričenja nad streho. Raztežaj mimo streh je sicer najtežji (6c). Zdi se mi malce neroden (ali pa sem neroden jaz), proti koncu pa postene lep. Od tu dalje pa je res lepotica do priključka klasiki "Alvera". Poličke, luknje, luknjice v kompaktni, zelo strmi steni. Zaključek po Alveri pa je v solidni dolomitski skali, kjer so tudi štirice fajn pokonci.
Ja, zeblo naju pa je ta dan čez celo smer. Na štantih sem se tresel "kot mlad mucek". Pa tudi to je del plezanja.
Smer je prava od da Pozza. Opremljena s svedrovci, ki so večina precej narazen, tako da večina iz svedrovca, ki ga vpneš, ne vidiš naslednjega in je potrebno "imeti nos" za linijo. S sabo sva imela tri male metulje in zatiče, ki na nekaterih delih lahko pridejo prav. Če se ne motim, ni v nobenem raztežaju več kot šest svedrovcev, tako da tudi kompletov ne rabimo prav veliko. Sidrišča pa so vsa opremljena z dvema svedrovcema. Skica  smeri pa je dobra na spletni strani planetmountain.