Vrstijo se lepi jesenski dnevi, pa je najprej potrebno doma poskrbeti, da bomo čez zimo na toplem. V nedeljo pa le pričakujem, da bom imel čas za plezanje. V petek pokličem Puhija, ki je takoj za. V nedeljo sva ob 8.00 h na parkirišču po steno. Tu je še temparatura pod ničlo. Višje pa se že kaže sonce. Pod steno prideva v soncu. Prav fino toplo je. Prvič se podava pod vršno steno (Gipfelwand). V oči mi pade smer Via veterano, za katero v vodniku piše, da je zelo lepa. Malo pred vršno steno naju budno spremljajo kozorogi, pod steno pa je toplo, da bi se lahko sončila. Malo v desno, kjer se pričenja smer, pa je še senca in prav "frišno". Via veterano se prične z malce nerodnim prvim raztežajem (7-), nato pa postaja čedalje lepše. V drugem (7) in tretjem raztežaju (5+) sicer moti precej blata na skali, kar je očitno ostanek precejšnega podora malo višje. Skala pa je zelo dobra. V četrtem in petem raztežaju pa blata ni več in plezanje je res lepo.
Smer je solidna, dobro opremljena s svedrovci, jo je pa kar prehitro konec (120m). Sestopiva z dvema spustoma po vrvi (2x60m).
Nato greva malo navzdol, spet srečava kozoroga in hitro sva pod smerjo Euphoria. Lep prvi raztežaj, pripelje na raz. Nato pa je potrebno prečiti žleb, v katerega pa čredica kozorogov prav nesramno vali kamenje. Potem se le počasi po policah preselijo stran od žleba in "zletiva" čez. Od tu naprej pa so trije raztežaji zelo lepega plezanja, po "rotewandovskih" hrapavih ploščah. Smer je prav tako kot Via veterano dobro opremljena s svedrovci, je malo daljša (170m), tako, da je tudi užitek daljši. Sestop pa pelje po lepi stezici ob robu proti vzhodu. Najprej na vrh, nato pa navzdol okrog skal in pod njimi po dobri stezi nazaj do vstopa v smer. Na sestopu še uživava v krasnih barvah večernega sonca.
