Ko berem o dobrih razmerah v Vzhodni smeri v Mali Rinki, sem cel teden malce na trnih. To moram iti plezat. Dogovarjam se z Zdenkom, pa v petek izvem, da ima druge obveznosti. Tako ostanem sam. Malce seveda premišljujem, pa hitro prevlada, do moram končno poizkusiti tudi takšno zadevo.
V soboto se pripeljem v Logarsko ob pol sedmih, rinem z avtom do Doma planincev, kjer nimam kje parkirati, niti obrniti. Avtov je toliko, da moram "rikverc" skoraj 300 m. Ko mi končno uspe parkirati, "šuhe" gor in gremo. Kar presenečen sem, ko sem v dobrih pol ure že pod Rinko, saj sem imel v spominu daljšo pot. Dolina je v megli, nad Rinko pa zagledam Mrzlo goro v soncu. Ko pridem na Okrešelj, vidim da se proti Turskemu žlebu vzpenja že kar nekaj ljudi.
Upam, da ne gredo vsi v Vzhodno. Preobujem se v "plastične" čevlje in čim prej dalje. Z mojim tempom se ljudem pred mano kar hitro približujem. Malo pred žlebom sem vesel srečanja s Tanjo in Alenko, s katerima izmenjamo nekaj besed in že smo pri kamnu na začetku žleba. Dereze na noge, palice v rokah zamenjata cepina. V prvem raztežaju pa so plezalci, ki sem jih videl z Okrešlja. Njihova vstopna varianta mi ni všeč, zato grem v steno malo bolj levo. Takoj naletim na dober trdi sneg z nekaj ledu. Sledi prečka v desno in na prvem štantu sem že pri vodilnem plezalcu naveze treh plezalcev pred mano. Naprej pa sem v steni sam. Sledi trd sneg do kamina, kjer se zadeva postavi malo bolj pokonci, pa malo več je ledu. Orodja grabijo dobro in hitro sem spet v trdem snegu. Na naslednje težjem mestu je tanek led na skali predhodnih plezalcev skoraj v popolnosti razbit, tako da moram malo "potulati" in zajdem se v luknji. Najtežki poletni del smeri je prekrit s tankim ledom, ki se ga da s previdnim plezanjem lepo preplezati. Naprej pa samo strm trd sneg. Spet šibam, da me kar dobro navija v meča. Sledi še zadnji malce bolj strm skok, ki je krasno zalit, tako da cepini držijo kot zabetonirani in že se znajdem v vršni izstopni zajedi.
Uf, plezanja je kar prehitro konec in znajdem se, na ta dan, skorajda pravljično lepem vrhu Male Rinke. Od vstopa pa še ena ura ni pretekla. Na vrhu sem zelo vesel, nekajkrat zajodlam, malce pofotografiram, nato pa je potrebno začeti s sestopom. Ko pridem nazaj pod vstop v smer spet vstopa nova trojka, prejšnja pa je malce nad kaminom. Nekaj plezalcev pa je tudi v Igličevi smeri. Orodja na "rukzak" in s polnim "gasom" proti Okrešlju. Tam se preobujem nazaj v lahke "čeveljčke", ki me še večjo hitrostjo nesejo do avta. Turo zaključim ob dvanajstih. Tako je še več kot dovolj časa, da pokličem ženo, da lahko rezervira vstopnice v kinu za popoldancki ogled Avatarja, kakor sem ji obljubil.
Smer sem plezal 23.1., potem pa sem moral en teden službeno v šolo v naravo, spet v Logarsko dolino, natančneje k Ložekarju, učiti mladino smučanja, tako da nisem uspel prej objaviti prispevka.
Upam, da ne gredo vsi v Vzhodno. Preobujem se v "plastične" čevlje in čim prej dalje. Z mojim tempom se ljudem pred mano kar hitro približujem. Malo pred žlebom sem vesel srečanja s Tanjo in Alenko, s katerima izmenjamo nekaj besed in že smo pri kamnu na začetku žleba. Dereze na noge, palice v rokah zamenjata cepina. V prvem raztežaju pa so plezalci, ki sem jih videl z Okrešlja. Njihova vstopna varianta mi ni všeč, zato grem v steno malo bolj levo. Takoj naletim na dober trdi sneg z nekaj ledu. Sledi prečka v desno in na prvem štantu sem že pri vodilnem plezalcu naveze treh plezalcev pred mano. Naprej pa sem v steni sam. Sledi trd sneg do kamina, kjer se zadeva postavi malo bolj pokonci, pa malo več je ledu. Orodja grabijo dobro in hitro sem spet v trdem snegu. Na naslednje težjem mestu je tanek led na skali predhodnih plezalcev skoraj v popolnosti razbit, tako da moram malo "potulati" in zajdem se v luknji. Najtežki poletni del smeri je prekrit s tankim ledom, ki se ga da s previdnim plezanjem lepo preplezati. Naprej pa samo strm trd sneg. Spet šibam, da me kar dobro navija v meča. Sledi še zadnji malce bolj strm skok, ki je krasno zalit, tako da cepini držijo kot zabetonirani in že se znajdem v vršni izstopni zajedi.
Uf, plezanja je kar prehitro konec in znajdem se, na ta dan, skorajda pravljično lepem vrhu Male Rinke. Od vstopa pa še ena ura ni pretekla. Na vrhu sem zelo vesel, nekajkrat zajodlam, malce pofotografiram, nato pa je potrebno začeti s sestopom. Ko pridem nazaj pod vstop v smer spet vstopa nova trojka, prejšnja pa je malce nad kaminom. Nekaj plezalcev pa je tudi v Igličevi smeri. Orodja na "rukzak" in s polnim "gasom" proti Okrešlju. Tam se preobujem nazaj v lahke "čeveljčke", ki me še večjo hitrostjo nesejo do avta. Turo zaključim ob dvanajstih. Tako je še več kot dovolj časa, da pokličem ženo, da lahko rezervira vstopnice v kinu za popoldancki ogled Avatarja, kakor sem ji obljubil.
Smer sem plezal 23.1., potem pa sem moral en teden službeno v šolo v naravo, spet v Logarsko dolino, natančneje k Ložekarju, učiti mladino smučanja, tako da nisem uspel prej objaviti prispevka.
