Albin Simonič - alpinizem: oktober 2011

Letošnje dolgo poletje se počasi končuje. Bilo je kar precej hribovskih doživetij. Po zadnji objavi se je plezalsko sicer precej dogajalo, vendar mi ni nikoli spelo iti v hribe res plezat. Spet malce težav s soplezalci, ki imajo vsak svoje obeznosti in tudi moja družinica ni od muh. Ja, september pa spet junaško v birokratski del moje službe, ki mi je najmanj všeč in ga je vsako leto več, tako da je bilo za plezanje precej manj časa kot sem upal. V avgustu sem bil precej zaposlen z gradnjo novega dela bolder stene na Lavi v Celju, potem sem sicer bil dva krat v Vršičih sam. Enkrat bolj informativno o možnostih za nove smeri, drugič pa mi je že uspel nov zelo lep projekt. No, potem pa je le prišla prva nedelja v oktobru, ko se odločim za lepo solo akcijo. Grem v meni, zelo ljubi Martuljek, v njeno najbolj divjo goro Široko peč. Odločim se za smer Ogrin Zupančič v njenem Vzhodnem stebru. Smer sem sam že plezal leta 1997.
Na parkirišče se pripeljem malce pozneje, kot sem imel prvotno v načrtu, vseeno pa je časa dovolj. Do Za Aka jo kar dobro šibam, tu pa začnem ugotavljati, kako malo se spomnim pristopa do pod stene. Seveda vem da gre pristop po levi grapi. Vendar imam ves čas občutek, da je le ta še bolj levo od velike leve grape. No, pristop me pravzaprav sam vodi v pravi smeri. Me pa presenetita dve mesti plezanja (do III), ki se jih sploh ne spomnim.
V dveh urah in petnajst sem pod steno. Od smeri se malce spomnim le vstopa po kompaktni zajedi. Smer vstopi iz grebenčka na desni strani skoka v Amfiteater. Nekaj metrov greš po polički v desno, nato pa se prične zajeda. Za smer je značilno predvsem, da je potrebno dobro slediti naravnim prehodom. Je kar precej cik cakanja v levo in nato v desno. V srednjem delu poteka po lepi zajedi, do izrazitega pomola. Do tu je skala zelo solidna. Od tu do vrha pa je skala precej slabša in je potrebna še večja zbranost, da teče plezanje relativno varno. Sam mogoče na dveh mestih ne najdem najlažje možnosti, prvič je kar tečno ker se zadeva postavi pokonci, skala pa je slabša, drugič pa praktično na zadnjem detalju pred lažjim terenom, kjer preplezam pokončni del, skala pa je kar solidna. Ves čas plezanja sem popolnoma zbran in zelo uživam. Obstaja le plezanje in branje narave, kje je dala najboljše možnosti za vzpon.
Iz vzhodnega stolpa se naravnih prehodim spuščam proti sredini Široke peči, kjer me premami rdeč žleb, za katerega mislim, da vodi na najvišji stolp, kjer še nisem bil. Uuu, tu pa Široka peč zasluži svoj sloves krušljivosti. Po tem žlebu priplezam na verjetno tretji stolp z desne (gledano iz Amfiteatra). Ko gledam nadaljevanje proti najvišjem stolpu, me, zaradi krušljivosti, današnja želja po osvojitvi le tega popoloma mine. Spet moram uporabiti vso zbranost, da varno sestopim. Oddrsam se po meliščih Amfiteatra (kako lep divji svet), preplezam skok in si stisnem roko na vstopu v smer. A za danes se vse moje plezanje še ni končalo. To kar sem imel v glavi na dostopu, da naj bi le ta potekal še bolj po levi strani, poskušam udejaniti. Najprej dosežem skrotast svet pod Kukovo špico in tu najdem lepo gamsjo stezico (nikjer pa ni sledu o kakšni človeški stezi, kot sem si v glavo vbijal jaz), ki me nekaj časa lepo vodi proti dolini. Nato pa je sprehoda konec, po rušju se spustim v lep žleb, ki se pa se kmalu konča s skokom. Moram ga obvoziti. In pri tem pridem v hudo krušljivšno. Kar dolgo traja, da najdem malce bolj šibko mesto, kjer je kolikor toliko možno prečenje. Priplezam na raz med dvema žleboma, po katerem se dobesedno drsam po pesku, in preprečim zdrs tako da imam eno nogo na eni strani, drugo pa na drugi strani raza. Tako se pridrsam do novega rušja, od tu pa mi uspe varen sestop po kompaktnem žlebu.
O smeri pa še toliko. V njej sem opazil kline na praktično vseh težjih mestih in po dva klini na večini stojišč, tako da je smer zelo solidno opremljena. Za smer je precej težko narisati točno skico ali zelo točno vrisati po katerih prehodih poteka cik cak srednjega dela. Enostavno je potrebno slediti naravnim prehodom.