Kotečnik I

Za prvič od mene o Kotečniku malo zgodovine.
Kotečnik - hrib med krajema Liboje in Griže. Za mene kot domačina izpod Maliča, sosednjega hriba, pa hrib nad Zagrebenem, do katerega imam čez Šmohor 8 km. Tu se je začelo moje plezanje. Že leta 1986 smo šli tja z Zdenkotom in Mihatom na prvo "plezalno" turo. Šli smo nekam na območje današnjega Trapeza. Plezali smo tako, da je eden splezal okoli po lahkem do drevesa nad neko "plato", se usedel za drevo in prek hrbta zihral spodnjega, da je plezal čez to plato. Imeli pa smo pasove in štrik za povezovat krmo na lojtrni voz. No, čez dobri dve leti sem tam, seveda na roke, navrtal prvi dve smeri (Sivi steber in današnja Tanja, ki se je takrat imenovala Bela plošča). Leta 1989 pa sem tja pripeljal Frančka in začelo se je pospešeno dogajanje. Spomladi sva skupaj, na roke seveda, navrtala oz. na takratni način opremila cel kup smeri. Večino prvih vzponov je seveda opravil Franček, jaz pa sem rabil nekaj mesecev, da sem jih bil sposoben preplezati. Leta 1990 pa je večina takratih smeri že dobila pravo podobo športno plezalnih smeri (navrtane oz. prevrtane z mašino). Delu se je pridružil Vili. Leta 2001 pa je začela nastajati današnja podoba. Najprej je začel z lepljenem Vili, ki je tako opremil desni del Trapeza, 2003 pa sem jaz začel s preopremljanjem z lepljenimi svedrovci. Najprej Pisani svet, nato Kača, vmes pa še ostali sektorji. Zadnji dve leti je delo malo obstalo, je pa res, da je večina že narejenega. Najbolj kritičen preostanek pa smo z Lukatom in Anjo uspeli narediti ta teden, ko smo "zalepili" Kolomon in smeri okoli njega.
Sicer pa letos tudi plezalno skorajda nisem bil v Kotečniku do tega tedna. Kar nekam sem se ga naveličal. Kaj pa vem? Ta teden pa sem uspel tu plezati tri krat in spet je bilo fajn. Predvsem pa imam še vedno rad Kačo, ki je zame res najlepši del Kotečnika.
Včeraj pa sem bil prav vesel, ko sem srečal tudi plezalca s škarjami za rezanje grmovja, ki je zelo dobro počistil poti v Pisani svet in iz Kače proti Obokom. Tako se končno nadaljuje delo, ki sem ga dolgo v večini opravljal jaz. Fantje le tako naprej!!
Tako, za začetek utrinkov iz Kotečnika pa še nekaj fotk tega tedna.

Severni raz v Visoki beli špici

Tako, po silnem jutranjem obleganju, imava ob 14.00 v tej, tako hvaljeni smeri, prosto pot. Kaj dodatnega napisati o njej? S Stanetom uživama tako, kot pravijo opisi. Krasna skala in linija. Raz močno pokonci štrli. Težave, seveda če ne zgrešiš originalne linije, le enkrat presežejo četrto stopnjo. Drugo je vse v teh okvirih, šalca kamor pošlataš. Linija po skici in vrisu je dovolj jasna. Stojišča so navrtana, vmesni klini tam, kjer so najbolj potrebni. Dodatno se da varovati z metulji. Meni se je pripetil en "kiks" originalne linije, ki je bil strašansko lep. In sicer nad kaminom, skozi katerega splezaš, sem zavil v levo v navpične plošče, ki so prav tako ponujale čudovito plezarijo, le na raz sem priplezal nad urejenim stojiščem, tako da sem moral improvizirati s klinom in skalnim rogljem. Se pravi, nad kaminom skozi katerega splezaš kot skozi okno, v desno nazaj na raz.
Zelo priporočljiva smer, upam da se kdaj še vrnem. Lep pa je tudi sestop, ki ga je prav lepo preplezati, saj je skala odlična in lepo pokončna, težave pa II. So pa "abzajli" dobro urejeni, tako lahko izbereš tudi to možnost.
Ob šestih sva pri bivaku in gremo v drnc v dolino, kjer sva dobro uro kasneje. Res krasen dan in upam, da bom kmalu spet hodil tu okrog.

Smer Ive - Piermonte v Mali lojtrci

Po plezalno kar napornem začetku tedna me je poklical Stane, če imam konec tedna kaj časa za hribe. Po dveh deževnih dneh je bila napoved za nedeljo zelo lepa, tako pričnem razmišljati, kam bi bilo možno iti. Spomnim se, da bi že dolgo rad v Bele vode v Zahodne Julijce. O stenah v tej dolini sem že precej bral in videl fotke. Izgleda res lepo, o skali pa najboljša mnenja. Tako se v nedeljo zgodaj zjutraj peljem v Ljubljano, kjer se dobiva s Stanetom, ki pelje dalje. Jutro je krasno, temperature ravno pravšnje za to področje, ki je bolj sončno. Ob poti po dolini Bele vode se kmalu pričnejo dvigati divji vrhovi. V slabih dveh urah sva pri bivaku Gorizia. Tu pa vse polno plezalcev in skoraj vsi se odpravljajo v Severni raz Visoke bele špice. Seveda si to tako hvaljeno smer želiva tudi midva. Pa hitro najdeva rezervni načrt. Najprej v smer Ivo Piermonte v sosednjo Malo lojtrco in nato, če bo čas, v Severni raz. Tudi ta smer je zelo hvaljena in res se izkaže za odlično. Vse kar je pozitivnega napisano o smeri drži. Krasna skala, dobra naklonina in lepa linija.
Linija smeri je zelo jasna. Po zelo lahkem začetnem podstavku, se bolj ali manj držiš zajede (2R). Plezati se da skorajda kjerkoli, je pa tudi kar nekaj klinov, ki so na najbolj izpostavljenih mestih. Sledi raztežaj prečnice (praktično steza). Nato pa zajeda - kamin naravnost nad stojiščem, nato pa proti levi. Na polici malo levo in navzgor čez čudovito ploščo. Sledi še lep raztežaj po kaminu in lahko do vrha. Na vseh stojiščih sta dva dobra klina. Dobro vplezani za smer ne potrebujejo dodatnega varovanja, je pa za dodatno varovanje dovolj možnosti za uporabo metuljev.
Na vrhu smeri sva v slabih treh urah. Sledi še lep sestop z nekaj malega lahkega plezanja v dobri skali. Ko prideva do bivaka so vse številne naveze visoko proti vrhu (ali že na vrhu) Visoke bele špice, tako da se lahko v opevano "lepotico" odpraviva še midva.