Marmolada, Tempi moderni (moderni časi)

Nad nama pokončna, na videz neprehodna, rumenkasta stena, pod nama stotine metrov belih plošč, katere režejo vodni žlebovi, vmes pa nekaj črnih previsnih mest. Spodaj najprej gruščnata z balvani naložena dolina, ki malo nižje preide v zeleno preprogo gorske trate. Sva pred "velikim" finalom zelo znane smeri Tempi moderni v Punta Rocci v Marmoladi. Za nama je že veliko plezanja, rumenkasta stena nad nama pa  ponuja že skoraj neverjetno. Luknjice, luknje, večje in manjše. Pet raztežajev  "sanjskega" plezanja. Nato pa raztežaj čez malo strešico in pokončno počjo in znajdeva se v niši na razu. Samo še v levo okroli raza, nekaj metrov navzgor in skoraj 1000 metrov plezanja je za nama.  Kako lepo je stisniti roke, se lopniti po plečih. "To stari", usta kar ne morejo brez nasmeha.
Do Matica se pripeljem v ponedeljek zjutraj. Nekaj ur vožnje, tokrat po italijnskih avtocestah in dolini Val di Zolda, mimo Civette, do Malga Ciapele pod Marmolado.Že ponedeljek je krasen "umit" dan, tako da lahko ves čas vožnje po avtocesti opazujeva hribe, najprej "naše" Julijce, nato Dolomite. V torek je napoved še lepša.
Sredi dneva se v  Malga Ciapeli, pri vstopni postaji gondole na Marmolado, odločava o čim lažji opremi, greva še na "kapučino" in pot pod noge do koče Falier pod Punto Ombretto. Strma stezica skozi gozd, te naenkrat pripelje v dolino Omretta in tu se odpre pogled na veličastno južno ostenje Marmolade. Velika mojstrovina Heinza Mariacherja Tempi moderni poteka v Punti Rocci, do katere je od koče še kakšna ura hoje. Pri koči malo pojeva in greva dalje pod smer. Tokratni načrt je, da že zvečer preplezava prvi težji raztežaj v smeri. Ta se prične po približno 80 m lažjega plezanja, kjer se stena pošteno postavi pokonci, Prereže pa jo tanka poč. Tu je zjutraj običajno precej hladno, enako pa je s telesom, tako da ima mnogo plezalcev, ki so sicer sposobni plezati tašno težavnost, s tem raztežajem precej težav. Če pa narediš zraven še več drugih napak, pa je lahko problemov v tem raztežaju še več. Tako se je zgodilo tudi meni, ko sva smer lani poskusila z Igorjem. Najprej sva bila pretežka (predvsem najina oprema, telesna teža je bila približno enaka), na "štantu" pa sem pustil zatiče, ki so v poči res pomembni. Tako me je do poči "navilo" kot psa, potem pa nisem imel kaj dati v poč. Zataknil sem metulja, ki pa v tej poči ne drži najbolje, kar se je, na srečo, pokazalo malce kasneje. Tako sem se obesil nanj, Puhi me je spustil do klina in mi poslal zatiče. Ko sem nato zataknil zatič, ki prime kot bi ga zabetoniral, in se hotel potegniti z metuljem, ja ta zletel iz poči, jaz pa do zatiča. No kakorkoli, lanski poskus se je potem končal v 10 raztežaju, kjer sva še "falila", ko pa sva prišla naza v pravo linijo, pa je ura za enodnevno ponovitev že krapko odbila in sva se lepo po "štrikcu" in preplezani prečki v obratni smeri, vrnila v dolino.
Zakaj me je tako navilo, mi je dalo pošteno misliti. Težavnost tega raztežaja je od Heinzeve ocene VII, do danes Francoske 7a. Kakorkoli, zadeva ni lahka, tako težka pa tudi ne, da je solidno pripravljen, ne bi mogel preplezati. Ko sem se potem iz radovednosti, doma "zvagal" z vso lansko opremo, ki sem jo imel na sebi, je tehtnica pokazala skoraj čez 90 kil. Uff, jaz pa težak tu okrog 73.
V ponedeljek proti večeru so odstranjene praktično vse oteževalne okoliščine. Temperatura ugodna, na sebi imam le nujno opremo za ta raztežaj. In...malce treme na začetku, nato pa je plezanje iz giba v gib bolj sigurno. Na mestih, kjer sem se lani tresel, uživam in ga sigurno preplezam do vrha.
Malce podobno je z Maticem. Kot sam pove in tudi sam malce čutim, ima velik "rešpekt" pred smerjo. Raztežaja se loti malce negotovo in v prehodu v poč nenatančno postavi nogo in sledi polet. V drugo se sprosti in raztežaj suvereno odpleza.
Opremo pustiva v tem raztežaju in jo odkuriva v zavetje koče Falier, po poti pa ves čas opazujeva veličastno steno in ugotavljava kjer gredo znane linije, Frančkova Tempi atomici, Vinazer, ...Riba, Don Kihot...
Jutro je brez oblačka, v temi štartava proti steni. Opazujeva prebujanje. Najprej oživi Pelmo, nato Civetta, malo kasneje prvi delček Punte Penie, najvišjega "kuclja" Marmolade, sosednji vrh Orientale in zanimiva skalna goba d'Omretta. 
Prvi, lažji, raztežaj preplezava, kot včeraj, nenavezana. Nato pa opremo nase. Včeraj preplezani, najtežji, raztežaj preplezava z vrvo od zgoraj, kot sva jo pustila, tako da se dobro ogrejeva. Hladno pa ni tako, kot sva pričakoval (in je tudi bilo napovedao), tako da ni nerodnega nohtanja. Plezanje krasno steče. izjemno lepi raztežaji si kar vrstijo. Po drugem še malce pokončnega plezaje po robčkih do zajede, po njej in prečnica v desno. Peti raztežaj pokončen v pravi Dolomitski skali z dobrimi grifi in enim malce težjim "detajlom", nato pa izjemno izpostavljena prečnica do "grabna", ki prereže ta del stene. Malce lažja dva raztežaja navzgor po zajedi, nato poč in hrapave plošče in znajdeva se pod, verjetno, najbolj fotogeničnim raztežajem (10.r), v katerem je krasen širok vodni žleb. Nato sva v dveh raztežajih na veliki polici, ki prereže celo Punto Rocco. Raztežaj nad njo je precej zahteven, tanka poč do previsov, nekaj šalc v previsu in težak prehod v desno do položnejše stene. Kar dobro moram poprijeti, da ga sigurno zlezem. Tu pa prideva v svet belih od vode razjedenih plošč. Malo v desno, čez "graben", kjer poteka smer Gogna".  Ob njej navzgor dva raztežaja do izrazite poči, ki vodi do streh in jo preplezava v novih dveh raztežajih. Tu nad glavo kar malce strašijo strehe. In spet genialen prehod. Proti levi pod streho, nato pa še vedno proti levo čez previs in navzgor proti poči. Čez previs je kar potrebno stisniti robčke, nato pa, tako kot mnogokrat v tej smeri, super luknja sredi plate nad previsom. Nadaljujeva po krasni poči in levo v zajedo, ki pripelje do raztežaja prečnice v desno, pod "veliki finale" smeri, že omenjenih "sanjskih" plošč z luknjicami in varovanjem skorajda samo z gurtnami okrog skalnih mostičkov (večina gurten in gurtnic je v steni).
Na vrhu kakšne smeri že dolgo nisem bil tako vesel, srečen.  Za nama je res velika smer v kateri sva ves čas neznansko uživala. Na vrhu pa še fantastični razgledi, popolno, le delček misli je pri mojih malčkih in moji dragi. Tudi zaradi njih še lahko doživim takšne trenutke.
Izjemne Moderne čase sta preplezala, že omenjeni veliki Dolomitski mojster Mariacher in kasnejša dolgoletna tekmovalka v svetovnem pokalu v  športnem plezanju Luisa Jovane, leta 1982. Podatke o smeri lahko najdete na več spletnih straneh. Najboljša skica pa je vsekakor iz  vodnika Marmolada Maurizija Giordanija, kjer malo "kiksajo" le dolžine raztežajev, ostalo pa zelo dobro. Ocene različne, od malce "našpananih" v Gioradnijevem vodniku, kjer je najtežji raztežaj 6c (VII+), do mogoče malce visokih na spletni strani www.planetmountain, kjer je najtežji raztežaj ocenjen s 7a.
V smeri rabimo set zatičev in predvsem srednje velike metulje, precej pomožnih vrvic, priporočam pa tudi dvojno vrv. Klinov nisva rabila. Na težjih mestih pa toliko klinov ali vrvic okoli ušes, kolikor jih takšna skala omogoča.
Dostopa do koče Falier je za dobro uro. Približno uro pa je dostopa še do smeri. Na sestopu pa najprej v lažjem plezanju sestopimo do ledenika, gremo po "ravnem" do zgornje postaje gondole in se oddričamo navzdol po ledeniku do prelaza Fedeia (dobra ura), nato pa ali peš ali če imamo srečo, s štopom do izhodišča. Peš spet približno 1 ura. Midva kakšen km pred Malga Ciapelo le "upodeva" Ruska turista, ki naju potegneta do avtomobila.

Vršac, Puntarska smer

 S Puhijem se že dalj časa dogovarjava za kakšno turo v naših hribih. Predlaga Vršac. To je ena od naših velikih sten, v kateri še nisem plezal. O njej pa sem slišal oz. bral precej lepega. Odločitev za smer ni težka, Puntarska smer je verjetno največja klasika te stene in tudi največ plezana in pohvaljena.
V soboto se ob štirih pripeljem v Ljubljano do Puhija in greva dalje prek Vršica do Trente in Zadnjice.Tu pelje mimo stene markirana pot na Prehodavce, tako da je dostop res enostaven. Po lepi alpski dolini Triglavskega narodnega parka Zadnjici, pa se sprehajava mimo vikendov, kot na Pohorju. Ne vem, kako da je to le pri nas, v takšnih krasnih alpskih dolinah Italije in Avstrije pa nikjer ne duha, ne sluha o njih. Seveda pa za gospode vikendaše rampa na začetku doline ne obstaja! Važno je le, da se v TNP pobira parkirnina v Vratih, na Vršiču......!
Začetka smeri ni težko najti. Velika grapa na desni strani in na njeni levi strani lepa zajeda, ki v treh lepih raztežajih pripelje na polico. Potem pa je orientacija v naslednjih 500 m kar malce zapletena. Možnosti plezanja je veliko, vendar zelo malo, da plezaš trojke, tako kot je označeno na skici. Tako sva nekatere dele plezala po svoje. Najprej malo preveč po levi, kjer sva se znašla sredi ruševja in prečila nazaj v desno. Potem  sva šla verjetno preveč v desno, kamor naju je peljala lepo prehodna zajeda. Višje narediva prečnico v levo in sva nekje v območju raza, kjer kaže skica obvoz v levo. Nadaljevanje je predvsem precej "naloženo" in kar nevarno, ker je možnosti urejanja varovanja zelo malo. Edino sredi previsa naju "preseneti" klin. Kakorkoli, spodnji dve tretjini smeri nista po lepoti plezanja ravno to, kar sva pričakovala. Sva pa porabila kar precej več časa, kot sva imela v načrtu. Malo je bilo iskanja, precej časa pa je šlo tudi za urejanje "štantov", saj je dolžina tega dela 16 raztežajev.
Zadnja tretjina smeri pa je  lepa. Najprej lep prehod čez previs, nato spet lažje, a v precej boljši skali, kot v spodnjem delu, do zadnjih petih raztežajev. Tu je potrebno najprej precej pazljivosti v "zelenjavni" poči, ki pipelje do super police pod veliko streho. Raztežaj mimo strehe je najtežji (VII-) in tudi najlepši v smeri. Odlična skala, dobri oprimki, a kar nekaj previsa, potrebno pa je precej stopanja na trenje, tako da je kar naporno. Zelo pa sem bil presenečen, ko na vrhu raztežaja nisem našel nobenega klina za "štant", v samem raztežaju pa  je sicer klinov dovolj. Sledi prestop iz markantne zajede, ki vodi naravnost,  v desno poč, ki za razom preide v novo, zelo lepo zajedo. Ta pelje do vrha stene. Midva pa sva raztežaj pred vrhom izbrala  originalen izstop po zelo zračni polički v levo.
Na vrhu sva ob osmih zvečer po skoraj 11 urah plezanja. Tu pa naju "doleti" čudovit večer. Triglav, Kanjavec in vrhovi nad Triglavskimi jezeri se kopajo v večernem soncu.
Smer sta prva preplezala Ivan Rejc in Janko Humar. Višina stene je 850 m, dolžina smeri pa še kar nekaj zraven (midva sva naredila 24 raztežajev). Kot rečeno, začetek je lep, srednji del "bolj v nadlogo", zadnja tretjina pa lepa. Opreme v smeri ni veliko. V celoti (no, pa tudi tu ni sidrišča na vrhu) je opremljen najtežji raztežaj. V ostalih raztežajih zadnjega dela smeri je sicer po kakšen klin na raztežaj, ostalo pa pridejo predvsem prav srednji in večji metulji. Pa, seveda, brez klinov nimamo tu kaj iskati, kajti večino "štantov" moramo narediti sami. Skica smeri je na www.primorskestene.com.

Gesause, Groser Buchenstein - Feuerland

 V četrtek dobim od Matica sporočilo, če bi šel v Gesause v Avstrijo. Puf, ja, hitro grem pogledati na splet, kjer je to in kakšne so smeri. Takoj mi je jasno, da je področje vsekakor vredno obiska. Tako se z Maticem slišiva in zmeniva. Jutri popolne smer Graz, Loeben, Eisenerz, nacionalni park Gesauze.
Ko prispeva v ozko dolino med hribi, so ti v temnih oblakih, tako da vidiva le njihova podnožja. Po poti pa je že pošteno deževalo. Napoved za soboto je bolj tako, tako. Vendar upava, da bodo napovedane plohe popoldne. Po glavni cesti skozi dolino se peljeva do odcepa za Johnsbach, zavijeva levo proti njemu in kmalu sva pri izhodišču za najin jutrišnji cilj, južno steno Festkogla. Izhodišče je gostišče Kolblwirt. Od tu vodi markirana steza proti koči Hesshute. Prespati tu ne moreva, ker je malo preveč ob cesti in "na očeh". Opozoril, da se ne smer kampirati, oz. prespati v avtu tu sicer ni več (so pa v celotnem območju nacionalnega parka), bi bilo pa vseeno malce nerodno. Tako se odpeljeva malo naprej po dolini in najdeva res dober prostor.
Zvečer skozi okno naravnost nad avtom (drugam iz soteske tako ne vidiva) vidiva zvezde in upanje na suho dopoldne je tu. Zjutraj sva zgodnja, ob pol šestih jo že "mahava" proti steni. Skozi bujne gozdove, do velike jase, kjer gre stezica proti steni naravnost navzor, steza proti Hesshute pa gre v desno. Od tu tudi vidiva podnožje stene, vse ostalo je v gostih oblakih. Hodiva še malo in ...kaplje so tu. Pršenje, prideva do skale, kjer vedriva. Kapljice kmalu izginejo in nadaljujeva pot. Sva nad gozdno mejo, stezica vodi skozi travo, ki nama sega do kolen, do skale pa je tudi veliko sledi krav, še posebej v obliki velikih črnih d.... Ta velika trava pa res poganja njihovo  prebavo, da serjejo kot vidre. Pri skali pa so kravo šle v levo, midva pa navzgor. Kmalu sva pri nekakšnem podstavku Festkogla, ki je visok pribl. 150 m in v katerem je kar nekaj smeri, da lahko lepo priplezaš do glavne stene. Letos pa je tu predvsem velika krajna poč. Očitno je bilo res veliko snega. Danes pa naju tu že drugič "božajo" kapljice. Umakneva se v žleb na levi. Spet vedriva. Plezala tu danes ne bova, to je sedaj jasno. Ker prešenje ni močmo, greva oz. poplezavava naprej po žlebu in še naprej do vznožja stene. Tu poiščeva vstope smeri, ki so v vodničku. Stena se kaže kot zelo lepa, z res dobro skalo, tako da "enkrat bomo tudi tu kaj zlezli". Nato pa navzdol in na "kofe" v Kolblwirt.
Dan nato preživiva povsem turistično in spoznavava nacionalni park Gesause in kraj Admond, ki nekako tudi spada zraven. Zvečer se vrneva na isti kraj spanja in upava, da bo zdržala lepa vremenska napoved.
Zjutraj je dan, kot bi ga umil, je pa pošteno hladno. Najin cilj je Groser Buchstein in smer Feuerland. Skozi Johnsbach se odpeljeva nazaj do ceste skozi Gesauze. Pred reko Enn, ki je izoblikovala dolino, je parkirišče, ki je namenjeno za izhodišče poti proti koči Buchsteinhaus, ki leži pod južno steno Groser Buchsteina. Ja, pot do koče je kar dolga, saj je potrebno premagati 1000 m višine (iz 570 m na 1500 in še nekaj). Tako dobro zastaviva pot in sva v slabih dveh urah pri koči, oz. na sončku malo nad kočo. V senci je hladno, prav fino za hodit. Obstati pa je prav prijetno na soncu. V vodniku piše, da v steno že okrog osmih posije sonce. Pa ni čisto res. Na sončku nad kočo se sončiva kar nekaj časa, potem greva še kakšnih petnajst minut naprej, kjer iz markirane poti zavije potka pod steno, ura je devet, pa je stena še krepko v senci. Odpraviva se proti steni, smer ni pretežko najti. Začneva se pripravljati na vstop. Iz doline pa se začne vleči meglica, ki je bila zjutraj približno na polovici poti. Ta še potem kar nekaj časa zastira sonce, tako da ... toplo res ni. Pa saj sva kar dobro oblečena, tako da gremo v smer.

 Že kar na vstopu naju preseneti precej neroden previs. Malce krušljiv in s kar malo "premalo" oprimkov za "šest plus". Ja, še enkrat pogledava skico, če sva na pravem mestu. Sva, potrebno je potegniti na podprijem, stopati bolj na trenje, se stegniti na kar majhen stranc, spet prestaviti noge in šele tedaj potipaš malo boljši "grif". Nadaljevanje pa je tipično za Avstrijske hribe z dobro skalo (t.i. Dachsteinski apnenec). Lahko rečem ples po hrapavi skali, kjer ravno ni obilo pozitivnih robčkov, ki jih je običajno precej več v Dolomitih. Potrebno je izkoriščati trenje.

 Drugi raztežaj se prične s povsem "atletsko" strešico. Ostra luknja čez streho, malce vlažen podprijem, dolg gib na nekakšno luknjico z mostičkom, ki pa ne "zagrabi" prstov, kot bi si želel, tako da ves čas po malem drsi. Leva noga "po luftu" na rob večje strehe in pošteno moram potegniti, da z levo roko "zagrabim" rob manjše strešice. Nadaljevanje  je po zelo lepi poči. Problem pa nastane, ko poči zmanjka in je potrebno za zadnjih nekaj metrov prestopiti v plošče. Tu kar nekaj časa porabim, da "pogruntam" kako naj se lotim zadeve. Kar "triki", v slabih lunjicah najdem slab podprijem, se naložim na kar dober stop, se "prilimam" k steni in izvedem dolg križni gib na ..... jes, dobro luknjico in problem je rešen.

Tretji raztežaj se prične z nekaj metrov lepe zajede in nadaljuje s "plesom" po platkah.

Četrti raztežaj. Nad mano je rahlo previsen stebriček, na njem dva svedrovca. Na levi strani stebrička pa poč. Ni kaj, v poč bo treba, na stebričku ni kaj prijeti. Poč se prične s previsom, nadaljuje pa z dobrimi robovi. Oba svedrovca sta hitro vpeta, naslednjega pa zagledam precej višje sredi previsa, ki sledi poči. Uuu, ta bo pa težka, si mislim. Ker sem že kar precej nad zadnjim svedrovcem, zataknem v zadnji del poči zatič, tako da se vsaj malce lažje odločim za spopad s previsom. Vse nad mano izgleda zelo gladko. Na robu poči najdem podprijem, noge višje in začnem "šlatati". Prsti se naenkrat ustavijo na solidni polici, noge dam še malo višje in sem že precej blizu svedrovca. Še za levo roko je nekaj treba in res "ušlatam" še eno, sicer precej slabšo, poličko, jo stisnem in vpnem svedrovec. Tako zdaj pa "fajt". Na levi zagledam stranski rob. Roki na poličkah je potrebno zamenjati. Mali robek stisnem z desno in se stegnem proti strancu. Ta pa je precej boljši, kot je videti. Še nogo na rob previsa in ... res fantastičen prehod. Nadaljevanje je ležje, a zelo lepo. Ni kaj, genialen raztežaj.

Peti raztežaj vodi po navpičnih počeh. V prvi moram kar malce ponoviti oporno tehniko, kajti je pretežko, da bi križal roke in noge. Potrebno se je držati vodilne roke in noge. Sledi prehod desno v drugo poč, ki je še bolj pokonci in je kar zahtevna.

Šesti raztežaj je edini "lažji". Lepe plošče, ki pripeljejo na udobno polico. Od tu pa sledi veliki finale. Zadnji trije raztežaji. Sedmi po krasni poči, ki v celoti prereže pripližno 20 m visoki stolpiček.

Ko pridem pod osmi raztežaj, me postane kar malce strah. Previsna poč, kjer je zelo malo uporabnih razčlemb izven le te. Malce globje zadiham, se zberem in gremo. Zatikanje rok v poč, noge pa oporno v levi rob, tako da sem kot v strehi. Naporno. Pri drugem svedrovcu pa zmanjka dobrih možnosti za prijemanje v poči. Treba je na okrogel zunanji rob in spet oporno dalje. Ključno pa postane, ko sem spet že kar dobro nad svedrovcem, naslednjega vidim še kakša dva metra višje, pa rešitev spet ni lahka. Pa malce me že "navija". Ali poskusiti zatakniti zatič, ali kar potegniti na šalce, ki jih vidim pod svedrovcem? Tu kjer sem, se ne bom spočil, stojim slabo, oprimki pa okrogli. Nič, roko spet "zataknem" v poč in naprej oporno. Kar gre! Šalci, stojim sicer bolj slabo, tako da ravno spočiti se ne da, vendar imam še dovolj rezerve. Vpnem svedrovec in dalje prestopim v levo v plošče, ki do vrha raztežaja postrežejo še z enim mestom, kjer moram  dobro premisliti kako se ga lotiti.

In sva pred zadnjim, najtežjim raztežajem. Ko ga gledam od spodaj se mi zdi kar razčlenjeno. Res je previsno, vendar.... Pa se pokaže, da le ni tako razčlenjeno. Ravno nasprotno. Potrebno je pošteno stiskati male "grife" in hkrati  zelo dobro in natančno postavljati noge. Matic se bori, vendar mu po nekaj gibih "zmanjka" ideje. Potem malce bolj potipa za oprimki in kmalu so mu stvari jasne. Spustim ga do "štanta".
Jaz ga med plezanjem dobro opazujem, tako da vidim kaj naredi in kje naj bi bili opimki. Ko se Matic spusti do mene, sem na vrsti jaz. Prvih nekaj metrov tako ni problem, potem pa je potrebno "preklopiti" na "fajt". Dva mala podprijema, grrr..., noge višje na slabe robčke, luknjica, robek, malo boljši stranc, katerega moram nekako preprijeti, desna noga visoko, nalaganje in poteg na edini boljši "grif". Ja, šalčka je tudi za levo roko, tako da se lahko malce nadiham. Matic je podaljšal naslednji komplet, tako da ga z blokado na levi roki in obrnjenim desnim kolenom lahko vpnem. Na enak način izvedem naslednji gib na mali stranski robček na desni, noge višje, bolj na trenje in spet grrr....stisnem, leva roka na mali robek, desna noga gor in potegnem na boljši "grif" v poč na desni. Do vrha pa je lažje. Super, "ratal" mi je flash.
Potem je uspešen še Matic in res dobra smer je za nama. Morava še sicer dva lažja raztežaja navzgor do "železne ceste", po kateri sestopiva. Ta je pa kar strma, tako da se nikakor ni odveč malce "pozihrati".
 

Smer je res "dobra". Vsekakor ena najboljših, ki sem jih preplezal. Lepo in zahtevno plezanje. Ocena smeri gre od 8+ do 9-, različno od vodnička. Kakorkoli že je, morala sva se pošteno potruditi, ocene so kar "ong" kakor bi se reklo. Po raztežajih na skici 6+, 8-, 7-, 7+, 7, 6-, 7-, 7+ (ta si po moje najbolj zasluži vsaj 8-, kakor tudi je ocena na drugi skici, ki sem jo videl), 8+ (8+/9- na drugi skici). Višina smeri 300 m, za smer pa se porabi približno od 5 - 7 ur. Dostop 2 - 3 ure, Sestop pribl. 2 uri. Tako je to "poštena" tura.
Smer sta prva preplezala A. Strimitzer in A. Hollinger leta 1998. Svedrovci so, bi rekel, nekako srednje na gosto. V četrtem in osmem raztežaju pa lahko pride prav srednje velik zatič. Drugače pa je dovolj deset kompletov. Po smeri se sicer da spustiti po vrvi na en lepljen svedrovec ( na vseh "štantih" en lepljenec in en ekpanzijski), vendar je sigurno hitreje po  "ferati". 

Wilder Kaiser, Sonneck - Scnee direkt + Sudlicht

V sredo, proti večeru, se iz Alpawanda odpeljeva približno 50 km naprej proti Wilder Kaiserju. Plezalsko zelo znani hribi, kjer je nekaj mejnikov prostega plezanja, predvsem pa precej divjih konic, ki jih občudujeva, ko se peljeva proti Scheffau.
Najino izhodišče je "oštarija" Jagerwirt, od koder gre pot proti Sonnecku. Do 600 m visoka stena, s smerjo Schee long, ki sem jo našel na netu, mi je najbolj "padla v oči" za začetek spoznavanja s tem področjem. Izhodišča ni težko najti, najprej torej do kraja Scheffau, tam pa te sredi mesta tabla usmeri proti Jagerwirtu. Ozka asfaltna cesta te po približno 1,5 km pripelje do rampe in velike "lovske" koče, s kozorogi v ogradi. Tu s spanjem ni težav, ni pa vode. Pa zvečer so "nama" zašpilali Pod Roblekom, da se je spet malce oglasil nacionalni ponos. Zjutraj morava biti zgodnja, ker je stena južna, dan pa bo topel. Tako že pred šesto odkorakava proti steni. Nekaj časa po makedamski cesti. Ta nato preide v potko. Midva pa v daljšnico. Jaz gledam table proti Sonnecku, ki kažejo proti Kaiser Hochalmu, planini na levi strani hriba. Potka proti krnici Schneekar pa vodi bolj naravnost, kar pogruntava šele precej višje. Potka je sicer lepa mimo krav, pastirskih bajtic, napajalnikov, da nisva žejna, v skalah pa srečava prvega gamsa. Vendar slapu (Wasserffala), kjer naj bi odložila "rukzake", kar ni od nikoder, pa bi v dobri uri morala biti pri njem. Ja v slabih dveh urah kar hitre hoje, pa sva res pri njem, tako da sva imela "lepo" kondicijsko turo.
Pri slapu, kjer je v skali nekakšna kapelica, gre na naju plezalna "roba" in še je potrebno pol ure v hrib do krnice Schneekar, kjer naju pričaka res lepa čredica gamsov. Pa takoj tudi spoznava, da s smerjo Schneekar long ne bo nič, ker opozorila iz vodnika, da so poči v 3. in 4. raztežaju dolgo časa mokre, še vedno drži. Ta dva raztežaja sta tudi najtežja v smeri (8 in 7+), tako da se nama ne da fajtat po mokroti. Saj imava rezervni plan. Sosednja Schnee direkt, ki pripelje na veliko gredino sredi stene od koder lahko nadaljuješ do druge smeri v zgornjem delu in tu je najbolj logična izbira Sudlicht.
Vstop izgleda "obetavno", gladka plošča s počjo. Prvi metri so res kar nerodni, spominjajo na I. poč v Kotečniku. Leva nogo v poči, desna pa v res gladki plati, poč pa okrogla. Pa je takšen, neroden, le krajši del, nato pa se začne zelo lepo plezanje z viškom proti vrhu raztežaja, kjer pa je prav fantastična rahlo previsna plošča z luknjami. Sledi kar "musava" poč, kjer včasih ne vem točno, če se ne bom "podrajsal" nazaj, nato lepa prečnica na raz (5+) in čudovit najtežji raztežaj (7+), ki po razu z dobrimi oprimki pripelje v položnejše hrapave plošče, ki  pa jim kar malce "manjka" oprimkov, tako da moraš biti zadovoljen z malimi hrapavimi "izrastki" in malo luknjico za 1. prst, da se znajdeš na "štantu". Sledi še zadnji lep raztežaj po ploščah in znajdeva se na približno 150 m gredini, na kateri svijeva štrik in greva navzgor do zgornje stene.
Tu najdeva dve liniji s svedrovci. Smer Sudlicht je leva. Malce gledava, ker vodi vstop čez rahlo previsno ploščo, ki od spodaj izgleda kar zahtevno, raztežaj pa je ocenjen s 6. Pa se pokaže, da vodi čez ploščo prav fantastičen prehod, luknja je ravno tam kjer jo potrebuješ za prijem. Oba z Maticem se strinjava, da je to eden najlepših raztežajev, ki sva jih do sedaj preplezala. Drug raztežaj (7-) vodi v desno čez kar gladke plošče, ki res pokažejo svojo "gladkobo", ko se  nepričakovano zapeljem po njih. Ja, je potrebno biti zbran in natančen, kar sem v drugo na "popravnem izpitu". Raztežaj pa vsekakor zelo lep. Nadaljevanje smeri pa je bolj povprečno, kajti skala je od tu malo slabša, tako da je potrebno več previdnosti. Najprej zajeda s previsom (6), nato pa, vsaj zame, malce čudna poč (7-), ki se je lotim bolj po levi in kar naenkrat ne najdem niti malega roba in že drugič ne zlezem v prvo. Potem pa le še malo bolj "prešlatam" tisto mesto, najdem mali robek in lahko naredim gib na boljši rob v poči. Ko potem v drugo zlezem celo "zadevo", moram še vedno kar dobro stisniti male oprimke, dvakrat moram pa kar "pofocati" poč (beri izvajati dinamične gibe), da zadevo izpeljem. Matic se "zadeve" loti bolj po desni strani in zadevo takoj uspešno izpelje, tako da sem jaz verjetno res malce zakompliciral. Pa nič zato, saj je čisto v redu plezanje. Po tem pa sledijo še trije raztežaju v okviru petice, ki so še malo bolj drobljivi, tako da je pač potrebno preverjati grife. Ja, pa v predzadnjem raztežaju je potrebno pravi čas "štantati" (lepljena rinka na desni strani začetka zajede), potem pa pri prvem naslednjem svedrovcu, na levi strani zajede, prečiti v levo iz poči in nadaljevati po ploščah do vrha. Tu gre Matic malo predaleč po zajedi in seveda, "zihranja" zmanjka, pa "cug" je namesto na skici označenih 30 m, dolg že 50 m. Ni druge (plezanje v zajedi sicer ni pretežko), kot plezanje nazaj dol, tako da zadevo varno izpeljeva do vrha. Zadnji "štant" pa naredim na križu na vrhu hriba, ker tudi jaz ne vidim svedrovcev za "štant" pred začetkom vršnjega grebena. S "štrikom" pa ravno znese, ker je do križa skoraj 60 m, tako da se še ravno "priheftam" in ga zmanjka.
Na vrhu je torej, kot je po navadi v Avstriji, križ. Na njem pa le lepa skrinja z debelo vpisno knjigo in stekleničko "šnopsa". Ni kaj, poskrbljeno za dušo in telo. Midva sva bolj za "dušo", za telo pa poskrbijo še zadnje kapljice vode v flaški in gremo hitro navzdol, ker  na večih mestih v okoliških hribih, kar pošteno treska, do Kaiserja pa prinaša posamezne kapljice. Pa je tokrat križ pomagal in Sonneck je ostal suh in kmalu sva spet v soncu, tako da je sestop pošteno vroč in res paše hladen tuš pot slapom. Kaiser pa dobi svojo porcijo dežja zvečer, ko se midva sita in napojena odločiva, da drugi dan ne bova izivala nebeških sil in se odpeljeva proti domu.
Ja, obe smeri sta dobri. Super skala (tam kjer je slabša, je na rangu kot v naših hribih boljša), opremljenost teh dveh odlična, tako da potrebujemo samo komplete. Shnee direkt je iz leta 1989. "Naredila" pa sta jo K. Zehentner in F. Schuster, je pa sedaj "porihtana" z lepljenimi svedrovci. Sudlicht je iz leta 2000, avtorja pa  H. Haselberger in H. Zott. Ja no, če omenim še kaj plezamo po ocenah, ki so kar dovolj, da se lepo naplezamo. Shnee (7-, 7-, 5+, 7+, 6+) in Sudlicht (6, 7-, 6, 7-, 5+, 5, 5+).