Ojstrica, Sanje delfina

Sanje delfina, začel bom z mojim opisom smeri, ki se od skice v vodniku Logarska dolina kar razlikuje. Skica res ni najboljša. Namen mojega pisanja pa je predstavitev smeri na način, ki mene motivira za kakšno smer. Kje sva plezala z Lukom Mokotarjem najbolje pokaže vris na fotki. Na žalost pa je tu samo od tretjega raztežaja dalje. Lahko pa povem, da je vris na fotografiji v vodniku boljši in mi je bilo po njem bolj jasno kje gre smer. Začetek sicer ni ravno težko najti, je kakšnih 30 m v desno od začetka izrazite gredine, kjer poteka smer Modec-Režek. Tu je nekakšen kot, ki  ob nevihti očitno nudi pot vodi. Danes teče čez mali potoček, ker je včeraj zvečer močno deževalo. Tako greva po rampi smeri Modec-Režek do pod krajše zajede in tu se obrneva navzgor. Krajša zajeda je kar sitna (VI), še posebej ker je povsem vlažna. Potem pa sledi lepo plezanje po kompaktnih ploščah do lažjega sveta po katerem je potrebno splezati še cel raztežaj in priplezaš pod strehasto zaporo do kompaktnih plošč, čez katere vodi skoraj vodoravna poč. Tu sta na sidrišču pod previsom dva klina. Čez najtežji in najlepši raztežaj (VII-), te vodijo klini, ki jih je v tem raztežaju 5. 1. klin je še na sidrišču, potem pa se opremljenost smeri v glavnem konča. Tu sva plezala malo v levo do krušljivega stolpiča, nato na njega in v desno v nišo, kjer se srečava s sidriščem smeri Ogrin-Omerza. Tu greva raztežaj progi desni do naslednje niše iz katere vodi izrazita poč v levo. Tej spet slediva cel raztežaj do poličke. Nad njo pa sva sledila sistemu lepih poči najprej malo v desno potem pa v levo. Tu pregledam levo in desno in naredim sidrišče malo v levo v votlini. Za ta raztežaj pa nisem najbolj siguren če je del te smeri. Sledil sem naravnim prehodom in zaplezal v zajedo na desnem robu votline. V njej pa sem našel tri kline, ki bi lahko bili tudi od smeri Minljivost. Kje pa je bolj naraven prehod pa ne vem? Tako sva prišla na gredo smeri Ogrin-Omerza točno pod linijo spominske smeri Iva Reye.

Smer sta prva preplezala veliki poznavalec Ojstrice Janko Oprešnik in Jasna Bratanič leta 1994. Krasi jo dobra skala predvsem na težjih mestih. Najtežji raztežaj je res krasen, lepo plezanje in prehodi pa so tudi v 7. in 8. raztežaju. Zadnji raztežaj pa je kar zahteven in rahlo krušljiv na začetku, potem pa je zajeda lepa. V smeri je skoraj vsa sidrišča potrebno urejati sproti zato je potrebno vsaj 5 klinov. Za vmesno varovanje pa sem potreboval set zatičev in metuljev in gurtne za mostiče. Smer se mi zdi kompleksno kar zahtevna, plezalske težave pa takšne kot jih označujem na sliki in sem jih zasledil tudi pri drugih ponavljalcih.

Midva sva nad gredino zavila v ''Zmaja'', pa sem naredil kiks in plezal v drugem raztežaju (nad gredino), kar v desno, po počeh. Ja, na sidrišču po sedmem raztežaju Delfina sem opazil, da sem se očitno močno naslonil na fotoaparat in ekran je šel ''rakom žvižgat''. Tako sem tudi ostal brez skice. Seveda sem mislil, da se bom pa ja spomnil ''Zmaja'', ki sem ga nazadnje plezal pred kakšnimi 25. leti. Pa ni bilo čisto tako in ''kiks'' je bil tu. Na srečo je tam dobro narejeno sidrišče, ker se je nekomu pripetilo nekaj podobnega (no tisto sidrišče, ki sem ga videl že od daleč, je mene tudi ''privleklo'' toliko v desno). Od tu se po vrvi spustiva na gredino smeri Ogrin-Omerza in po njej lepo zaključiva smer.

Vršiči, Za plezalskih 30 let

Zgodbica smeri se pričenja pred 30. leti. Jeseni leta 1985 sva se z Zdenkom Mrazom vpisala v alpinistično šolo AO Celje in učinki le te še kar trajajo. 

Danes sva sicer pričela z Lepo smerjo (IV), ki poteka takoj desno od le te. Tako sva se lepo ogrela, kar je pri nas malce starejših že nujno potrebno. Tako ogretih udov sva se zapodila v ''projekt'' ki sem ga s svedrovci opremil že pred nekaj časa, danes pa je super ''pasal'' za najino ugotovitev, da se po hribih podiva že 30 let. Kaj še hočeš lepšega doživeti ob takšni ugotovitvi, kot preplezati lepo prvenstveno smer in tudi ime je jasno, Za plezalskih 30 let. 

Smer je zelo lepa, ni pa čisto ''od muh''. Po Zdenčevi tri stopenjski lestvici: kar gre, težko in hudičevo težko, je na tretjem mestu. Ko pa jaz poskušam zadevo prevesti v današnje prostoplezalske čase, pa je moje skromno mnenje da si raztežaji zaslužijo naslednje ocene: III, 7a, 6b in 6a. ''Živi bili pa vidjeli'' bi rekli v najini mladostni domovini, ko bo kdo pomolil nos vanjo. Se splača!

Smer je visoka pribl. 120 m in opremljena s svedrovci. V dveh spustih po vrvi se da sestopiti, lahko pa iz zadnjega sidrišča elegantno odkorakaš na vrh Vršičev in se peš podaš v dolino. 

Rosengarten, Punta Emma, smer Eisenstecken

Malce trda po včerajšnji 12 urni turi, pa vseeno dobro naspana v res odlično urejeni koči Vajolett, se ob osmih odpraviva v pokončno steno nad kočo. Punta Emma, lep stolp nad kočo. Kratek dostop po zelo uhojeni poti proti koči Gartl, ki leži tik pod slavnimi stolpi Vajolett, ki jih imava ves čas kot na dlani. Tja se res steka ''turistična reka'' pod vodstvom ''bergfirerjev''. Ostale stene pa očitno precej samujejo, čeprav so zelo lepe in divje.

Vstop smeri Eisenstecken je  na sredi poti do koče Gartl, ob prvem stebru tovorne žičnice. Skala že od daleč izgleda lepa, kompaktna. Lahek začetek do prvega ''štanta'' posolirava, vodi pa precej v levo. Tu najdeva gurtno okrog mostička in začetek je pravi. Prvi ''cug'' je lahek, potem pa se prične prava plezarija. Pokončna in proti koncu celo rahlo previsna poč, v 20 m pa 3. klini. Skala zelo dobra in fantastičnih zadnjih nekaj metrov, ko ti najprej kar ni jasno, da se da kar tu čez in to nekaj metrov nad zadnjim klinom. Obenem vriskam ob čudovitem prehodu, se čudim in občudujem stare mojstre, ki so si upali tu čez prosto že pred 69. leti. Naslednji raztežaj vodi nekaj metrov po poči, nato proti levi v prvo nišo in kakšne tri metri v desno v drugo nišo, kjer je ''štant''. Naslednja dva raztežaja pa sta spet prav neverjetna. Najprej prefinjen obvoz okrog niš. Malce desno in po krasnih ploščah proti levi, malo navzdol in v levo po robu stropa. Naslednji raztežaj pa po črnih ploščah do pod zajetnega previsa. V vsakem raztežaju pa trije klini. Drzno, izpostavljeno plezanje in prefinjeno iskanje najlažjega in najbolj naravnega prehoda. Sledi še previs, ki pa ima res ''šalce'' za cele roke, tako da kar poletim čez in  Puhi nima časa niti za kakšno fotko. 

Smer so prvi preplezali O. Eisenstecken  , F. Rabanser in S. Sepp leta 1946. Ocena VI. Moja prva misel na vrhu je bila približno takšna.  Če bi to bila novejša navrtana smer, bi rekel, da sva preplezala res lepo smer. S takšno opremljenostjo pa je veličastna!

Ja, v smeri se da dodatno varovanje dobro urediti z zatiči, zato priporočam cel set. Na dveh sidriščih pa sva uporabila kline. Ni pa odveč tudi kakšen večji metulj.

Rosengarten, Rosengartenspitze (Catinaccio), smer Leveti-Nemela

 Lahko rečem, končno spet Dolomiti. In to res tisti pravi, lepi, divji in zeloo pokonci. Precej časa sem po vodnikih in po netu pregledoval še meni nepoznane skupine in kakšno smer, ki bi ''padla'' v oko. Rosengarten, že ime zveni lepo. Fotografije iz te skupine pa so sploh krasne. V vodniku in na netu še najdem podatke o smeri Leveti-Nemela in odločitev ni pretežka. Ko se še s Puhijem pogovarjava, da morava še kaj ''dobrega zlezt'' v Dolomitih in to kje kjer še nisva bila, je odločitev jasna.
Dopoldne se odpeljeva proti Bellunu, nato čez prelaz Pallegrino do doline Fassa. Tam pa iz kraja Pera vozi taxi kombi do koče Gardeccia. Nato je le še pribl. 45 min hoje do koče Vajolett (le 50 m stran pa je še manjša koča Preuss).
Zjutraj sva pod steno pribl. ob devetih, po kakšnih 45 min hoje od koče. Malo še iščeva vstop. Lažje plezanje na najbolj levi podstavek pod črno steno, nato pa za njim nekaj metrov v levo in tu je prvi ''štant'' z dvema svedrovcema. Sledi kar tečna prečka kakšnih 15 metrov in sva pod prvim ''resnim'' raztežajem. Že tu vidiva, da ne bo ''heca''. Vse je pokonci, začinjeno s strešicami, skala precej drobljiva. Spominja naju na Saško superdirettisimo v Veliki Cini, ki sva jo plezala pred leti.
Že prvi previs v 2. raztežaju pokaže zobe, pošteno se morava potruditi. Puhi se odloči za tehnično plezanje, meni previs kar lepo uspe prosto. Podobno je v naslednjih treh raztežajih. Najprej čez dva vodi tanka poč, ki jo prekinjajo strešice. Predvsem gre za zelo naporno plezanje. Oprimkov ne vidim, vse je potrebno pretipati, zato moram plezati počasi z veliko blokadami, tako da me vsak raztežaj pošteno ''navija'' v ramena in podlakti. S takšnim plezanjem in z malo sreče, da se ne odlomi kakšna luskica, mi uspe prosta ponovitev na pogled ali fleš.
V šestem raztežaju  postane položaj drugačen. V prvih raztežajih je klinov dovolj, da dovoljujejo tehnično plezanje. Od tu dalje pa je nujno prosto plezanje. Seveda je plezanje lažje, do šestice, skala pa razen še v 8. raztežaju, zelo dobra. Do konca 9. raztežaja so v skali ''štanti'', potem pa je tudi te, tako kot vse vmesno varovanje, potrebno urejati sproti.
Smer sta leta 1973 preplezala A. Leveti in I. Nemela, seveda kot tehniko z oceno VI, A2, Kdaj in kdo je smer prvi preplezal prosto, mi ni uspelo najti. V vodniku je le ocena VII+. Štirje tehnični raztežaji pa imajo ocene (VII+, VII, VII, VII). No, ja. V zadnjih nekaj letih sem preplezal kar veliko novejših navrtanih smeri z ocenami do 7a, pa bi predvsem rekel, da so vsi raztežaji z ocenami do 6c bili mala malica v primerjavi s temi raztežaji. Tudi midva lahko priznava, da nisva pričakovala takšnih težav in tako resnega plezanja. Je pa po preplezani takšni smeri občutek res dober. Na vrhu ob razgledih na skoraj celotne Dolomite je neopisno lepo, veličastno!
Stena je visoka pribl. 600 m, plezanja pa se ob precej prečkah nabere za okrog 750 m, zadnjih dvesto metrov pa je lažjih (I-II) in jih preplezava nenavezana. Do vrha stene sva potrebovala 8 ur.
V smeri sva potrebovala vsaj 15 kompletov (v zadnjem tehničnem raztežaju je pribl. 20 klinov), set zatičev, srednje velike metulje in kline za nekaj sidrišč. Skica smeri je v vodniku Dolomiten vertikal band Nord, na internetu pa se da najti še boljšo skico iz novega vodnika.

 

Dolgi hrbet, Smer Šimenc Škarja

Stojim pod veliko steno. Res lep zid, spodaj pa kar strmo snežišče. Na levi proti kotu bolj temna skala, desno bolj siva, skoraj bela. Greva proti bolj desnemu delu, snežišču se izogneva po čudoviti skali na desni, ki je razjedena od nekdanjega ledenika. Po dobrih 100 m lepe plezarije od snežišču prideva do vode, ki na res vroč dan zelo paše. Odplezava še malo proti desni in tu sva nekje na območju vstopa. Malo po skici in malo po spominu izpred 26.let, ko sem bil prvič tu, iščem vstop. Malo višje in bolj proti desni opaziva polico na kateri sta najprej vidna dva kozoroga. Ker se mi zdi, da sva še malo preveč na levi, greva pod polico s kozorogi še malo v desno in sva kmalu pod njo. Tu je hitro jasno, da bova morala vstop iskati prav na tej polici. Tako se previdno vzpneva, kozorogi pa imajo dovolj časa in prostora, da se umaknejo v drugo stran.
Zelo logičen začetek me kmalu nagradi s prvim klinom in vem, da sem v pravi liniji. Prvi raztežaj tako potegnem skoraj 60 m, zadnjih deset gre čez malo previsek, kjer sta dva klina. Na vrhu pa moram urediti štant s svojima klinoma (po pošteni borbi z Anjinim kladivom je eden ostal v skali). Sledi še lažji raztežaj proti levi in že sva pod najtežjimi tremi raztežaji v čudoviti beli skali. Vrhunec lepe skala in krasnega plezanja je sicer kar v prvih 15 - 20 m prvega raztežaja, kjer vodi smer čez odprto ploščo z robi in žepki. Nebeška ''lojtra''. Potem se prične poč, zajeda proti desni. V drugem raztežaju najprej nadaljevanje lepe poči, ki pa se nadaljuje v zahteven previs. Tu morem kar pofajtati. Dolg gib iz podprijema v poč čez previs, potem pa nekako zmanjka tudi malih stopov in je treba stopiti kar na trenje. Dosežem mali grif za desno, noge naprej na trenje, leva roka višje v poč, malo glasnega izdiha in nogo potegnem na stop čez previs, se naložim nanjo in problem je rešen. Štant pa je viseč sredi plate. Tretji, najtežji, raztežaj pa vodi po plošči izrazito v desno. Mali grifi in stopi, pravi ,,platenšpil'', precej kratkega prestopanja, iskanja malih robkov in igro ravnotežja počasi pripeljem do boljših oprimkov. Sem pa precej na robu padca, ko se mi odlomi stop za desno nogo. Stojim sicer na malem robčku, Anja pa kasneje pove, da se je odlomila kar lepa luska. Tudi tu se nekako obdržim, malce naložen previs, ki še sledi plošči proti vrhu raztežaja, pa je prav lep, le previdnost je potrebna zaradi naloženih lusk. Tudi Anja res fajta za mano in ji raztežaj lepo uspe.
Sledijo trije raztežaji lepe, kompaktne zajede in priplezava v lažji vršni del. Tu je sicer lep divji svet, kjer se razveževa in izplezava po lepi zajedi.
Smer sta prva preplezala Tone Škarja in Pavle Šimenc leta 1964 in je nosila oceno VI, A2. Zanjo je značilnih kar precej svedrovcev, seveda od avtorjev, ki še danes lepo služijo svojemu namenu. Zato je smer dobro opremljena. Midva sva zanjo rabila dva klina, za prvi štant, od teh je eden ostal na svojem mestu. V zajedi pa sem uporabil metulje. V vodniku Jezersko je napaka v datumu prve proste ponovitve. Jaz sem prvič plezal smer leta 1989 in tudi takrat prosto. Prva prosta ponovitev pa je bila opravljena že nekaj let pred tem. Nikjer pa ni natančno opisano kakšne ocene nosijo trije najtežji raztežaji. Zanimiva je moja oznaka izpred 26 let, ko sem si zapisal VII+, VII-, VII+. Sedaj bi pa mogoče dal VII, VII, VII+ ali pa še malo zraven. Pa tudi drugi raztežaj je kar pošten.  In res sem vesel, da sem se spet odločil za to smer. Po moje gre za eno najlepših klasih v naših hribih. Pa še fajn je z Anjo, ki je res pozitivka, kljub temu, da sem jo ''spravil'' na dostop in sestop iz Logarske, kar da celotni turi še bolj resen pridih.