Sella, Mur del Pisciadu, Oro e Carbone

Letošnje poletje so za mano krasni hribi in smeri, a vendar mi manjka to kar me najbolj žene, nekakšna pika na i sezone. Upam na Dolomite in kakšno od smeri, ki si jo želim že dalj časa. Tokrat je pred pred nami zelo lepa vremenska napoved za ves teden in sedaj moram najti ustreznega soplezalca, za smeri, ki si jih želim. Z Andrejem Troštom sva nekako dogovarjava že dva meseca. Trenutno je z družino že nekje v hribih in ko se uspeva slišati po telefonu, je takoj za stvar. Dobimo pa se kar nekje v okolici prelaza Gardena. 

Tako se v torek zjutraj sam peljem proti Dolomitom. Lienz, Toblach, malce iskanja prave ceste proti Corvari  v Brunecku. Malo pred Corvaro že dohitim avtodomom s Krško registracijo. Tako se najdemo. 

Iz Corvare pa še malo proti prelazu Gardena in smo pod strmo steno Mur del Pisciadu. Tu sem že plezal smer Ottovolante, o smeri Oro e Carbone, ki je moj cilj, pa sem slišal in bral, da je še lepša kot prva. Le mokra je zelo rada. Tokrat je že kar nekaj suhih dni, tako da res upam, da je suha.

Ko z Andrejem prideva pod steno v smer ravno vstopa naveza, tako da čakava slabo uro, nato pa za njima. Že prvi raztežaj je krasen, previsno z luknjami. V drugem raztežaju naletiva na nekaj mokrote. Čez četrti pa pošteno teče, je pa tu možen obvoz po sosednji smeri Anton aus Tirol. To naredita plezalca pred nama in seveda tudi nama ne preostane drugega. Na skici, ki jo prilagam, je ta raztežaj ocenjen s 7a+, na skici www.planetmountain, Anton aus Tirol pa 6c+,. Kakorkoli raztežaj je predvsem zelo lep, čudovita skala, luknjice, poličke, krasna vzdržljivostna plezarija. Po tem raztežaju se s pribl. deset metrsko prečnico vrneva v Oro. In nadaljevanje je ... kaj reči, da ne bom pretiraval, vsaj zame,  sanjsko plezanje. 

Smer s petimi zvezdicami, opremljena s svedrovci, nekako S2/3. Avtorja Francesco Piardi in Francesco Tremolda. Ocena 7a (6c obv.). Oprema: kompleti.

Ojstrica, Spominska smer Iva Reye-Zmaj

Tokrat še ena naša klasika. In res je lepa. Prvič sem jo plezal v prvem letu mojega alpinističnega udejstvovanja, drugič pred 18 leti. Tako sem se sicer spomnil nekaterih delov, kaj veliko pa ne. 

Za smer vsekakor velja, da poteka v res  dobri skali za naše hribe. Plezanje je lepo in v zgornjih raztežajih lepo izpostavljeno. 

Spet sva skupaj z Lukatom, ki mu tokrat že toliko zaupam, da plezava izmenično in res nama gre fajn. Čez smer sva v dobrih 4. urah. 

Smer je dobro opremljena s klini. Sidrišča so v glavnem opremljena z dvema klinoma. Malce še o težavnosti. Že pred 18. leti sem si v beležko ob vpisu vzpona napisal predlog ocene VII za najtežji raztežaj in VI za raztežaj pod njim. In tudi tokrat se s tistim zapisom popolnoma strinjam. 

Wilder Kaiser, Fleischbank, Via Classica+S raz

Drugi dan Wilder Kaiserja. Zvečer se skupaj odločimo, da gremo smer, ki jo lahko gremo skupaj v dveh navezah. Tako predlagam smer Via Classica, kar je soglasno sprejeto. Gre sicer za moderno navrtano smer, ki zelo dobro išče naravne prehode in odlično skalo v SZ steni Fleischbanka. 

Smer je res lepa. Navrtana, po moje, za oceno opremljenosti S2, težavnosti 5. V smeri so tako potrebni le kompleti (10).

Njena dolžina je pribl. 450 m, nato pa moramo do vrha nadaljevati po S razu. Ta na nekaterih delih doseže težavnost do 3. Ga je pa do vrha še približno za 250 m. tako se nabere kar lepa tura. Sledi še kar dolgi sestop. Kljub svedrovcem je to lepa alpinistična tura!

Dobre podatke o smeri lahko dobimo na internetni strani bergsteigen.

Wilder Kaiser, Totenkirchl, Dulferjeva smer (Dulfer fuhre)

Prvotna zamisel za manjši plezalni tabor z našimi mlajšimi alpinisti (ali pa bodočimi, ker so še vsi pripravniki) iz AO Celja je bila skupina Pala v Dolomitih. Ker pa kar ni hotelo biti vremenske napovedi brez neviht, se raje odločim za Wilder Kaiser, kjer je napoved vremena odlična, pa organizacijsko ga že kar solidno poznam. Na pot sicer ne gre celotna prvotno zamišljena ekipa, vseeno pa smo štirje. Noč prespimo na parkirišču v Griesener Almu, zjutraj pa približno ura dostopa do koče na sedlu Stripsenjoch, ki jo poznam izpred dveh let, kot odlično izhodišče in zelo prijetno za bivanje. Koča je kar precej zasedena, prenočišče za dve noči pa vseeno dobimo. Potem pa akcija.

Prvi dan si zamislim Dulferjevo smer v zahodni steni Totenkirchla. Pa hitro pokaže zobe. Z dostopom pod steno sicer ni težav. Navzdol na zahodno stran sedla Stripsenjoch, nato pa navzgor pod zahodno steno. Stena je sicer precej mokra, kar nam povzroča kar nekaj pomislekov, kako bo v steni, vendar še več pomislekov na turo v dveh navezah, nam povzroči približno 200 m Winklerschluhta, globokega žleba, težavnosti II-III, ki ga je priporočljivo posolirati, če hočeš biti kolikor toliko hiter. To je že kar dober pokazatelj sproščenosti gibanja  v hribovskem svetu. Tako se odločimo, da greva v smer samo z Lukatom, Jan in Stina pa gresta raje nazaj in poskusita  kakšno krajšo navrtano smer. 

Pravi vstop v smer se tako začne precej visoko v žlebu, kjer postane ta celo malo previsen (4+). Malo višje imava malo težav z orientacijo, saj naju potegne žleb, ki gre kar naravnost navzgor, a se na vrhu zapre. Morava malo nazaj, potem pa steče. Po drugem raztežaju je tako potrebno narediti prečnico okoli grebena v žleb na drugi strani. Res čudovit prehod, pa ne težji kot trojka. Nato pa je nekaj časa smeri lahko slediti. 2. raztežaja žleba, po poč na stolpič, še malo v desno in prva šestica. Prva krasna prečnica v ploščah. Malo navzdol, pa prestop po majhnih grifih in stopih v desno. Nato še kar nadaljujemo proti  desni (5), raztežaj navzgor in pridemo do druge čudovite prečnice, najtežjega raztežaja v smeri (6+). Zelo lepo ravnotežno plezanje proti levi, nato pa po šalcah navzgor na vrh t.i. nosu. Sledi raztežaj lepega plezanja proti desni, nato pa spet zanimiv raztežaj šestice. Najprej navzgor, potem pa je potrebno splezati skoraj 5 m navzdol in nadaljevati proti levi do žleba. Sledi ta dva lažja raztežaja, najprej navzgor, nato proti desni in priplezamo po veliki finale smeri. Štiri zelo strme raztežaje izjemnih prehodov čeu previse, kamine, strme plošče, vse v težavnosti od 5+ do 6. Zadni raztežaj pelje pa še čez nekaj metrski kamin in naprej do križa na vrhu Totenkirchla. 

Kaj reči o smeri. Upam si reči krasna in kompleksno težavna smer tudi v današnjih časih. Smer je bila preplezana leta 1913. Vsekakor izjemen dosežek, Preplezala sta jo legendarni Hans Dulfer in Willi von Redwitz. Zanimivo je, da se je Hans najprej spustil čez steno po vrvi in tako naštudiral linijo, ki je polna prečnic in zanimivih prehodov. Nato pa naj bi smer z omenjenim soplezalcem preplezala v neverjetnih 7 urah in pol. Midva sva za smer potrebovala dobrih 6 ur. Z dostopnim žlebom je smeri za dobrih 700 m. Smer ima danes navrtana sidrišča in v težjih raztežajih nekaj svedrovcev, ki so res na dobrih mestih. Drugače pa je smer daleč od železne ceste. V vodniku je sicer priporočen komplet zatičev in manjših metuljev. Zase sicer lahko rečem, da jih nisem potreboval, so pa uporabni za dodatno varovanje. Pa, ha, ha, ocene so precej daleč od plezališčnih petic ali 6a jev!

Sestopiti pa je potrebno po vodniški smeri (kar nekaj raztežajev v okviru trojke), ki je sicer označena z rdečimi krogi, puščicami in možici, tako da orientacija ravno ni problem. Čez težja mesta pa so urejeni klini za spust po vrvi. Za ta sestop pa sva potrebovala uro in pol.