Grintovec, zimski vzpon

Spet je preteklo kar precej od zadnjega hribovskega obiska. Za včerajšnje hribe pa sva se z Zdenkotom zmenila že pred božičem. Odločitev o cilju pa je padla predvčerajšnjim. Na Grintovcu še nisem bil pozimi, na netu pa sem zasledil več vzponov, tako da so razmere verjetno kar solidne.
In res smo odlično zadeli. Kamniška bistrica je brez snega do postaje tovorne žičnice proti Kokrškem sedlu, tako da se peljemo do konca. Jutro je sončno in takšno ostaja do Kokrškega sedla, ko se že vidi prihajajoča fronta. Do sedla je tudi toplo, tako da nam teče iz vseh lukenj, hodimo pa v lahkih čevljih. na Kokrškem sedlu se preobujemo v zimske čevlje in gremo dalje. Pred strmim delom Grintovca še dereze na noge. Razmere so odlične, trd sneg, ki se ne nikjer ne ugreza. Breg pa je, to je pa treba priznati. Kolesarka Andreja naju pošteno priganja, tako da moram priznati, diham na "škrge". Nekje na polovici strmine začne pošteno mrzlo pihati, kmalu zatem pa se že pojavijo prve snežinke. Tako smo v pravi zimi. Pred vršnim delom še malce poziramo pred lepo skulpturo, ki jo je ustvaril veter. Na zadnjem delu vzpona in na vrhu še malce bolj požvižgava veter, tako da je občutek zime popoln. Nekaj fotk in odkurimo jo navzdol, kjer imamo pravo učno uro hoje z derezami. Na Grinovčevi strehi pa res ne smeš narediti napake.
V slabi uri smo na Kokrškem sedlu, v nadaljnjih 45 min pa pri avtu. Gor pa smo rabili slabe tri ure.
O turi mi je celo uspelo narediti film.

Rote wand - Via veterano in Euphoria

V nedeljo, 13.11., odlično izkoriščen dan. Dobiva se s Puhijem in se podava v krasen jesenski dan v Rote wand, v smeri Via veterano (7-) in Euphoria (7).
Vrstijo se lepi jesenski dnevi, pa je najprej potrebno doma poskrbeti, da bomo čez zimo na toplem. V nedeljo pa le pričakujem, da bom imel čas za plezanje. V petek pokličem Puhija, ki je takoj za. V nedeljo sva ob 8.00 h na parkirišču po steno. Tu je še temparatura pod ničlo. Višje pa se že kaže sonce. Pod steno prideva v soncu. Prav fino toplo je. Prvič se podava pod vršno steno (Gipfelwand). V oči mi pade smer Via veterano, za katero v vodniku piše, da je zelo lepa. Malo pred vršno steno naju budno spremljajo kozorogi, pod steno pa je toplo, da bi se lahko sončila. Malo v desno, kjer se pričenja smer, pa je še senca in prav "frišno". Via veterano se prične z malce nerodnim prvim raztežajem (7-), nato pa postaja čedalje lepše. V drugem (7) in tretjem raztežaju (5+) sicer moti precej blata na skali, kar je očitno ostanek precejšnega podora malo višje. Skala pa je zelo dobra. V četrtem in petem raztežaju pa blata ni več in plezanje je res lepo.
Smer je solidna, dobro opremljena s svedrovci, jo je pa kar prehitro konec (120m). Sestopiva z dvema spustoma po vrvi (2x60m).
Nato greva malo navzdol, spet srečava kozoroga in hitro sva pod smerjo Euphoria. Lep prvi raztežaj, pripelje na raz. Nato pa je potrebno prečiti žleb, v katerega pa čredica kozorogov prav nesramno vali kamenje. Potem se le počasi po policah preselijo stran od žleba in "zletiva" čez. Od tu naprej pa so trije raztežaji zelo lepega plezanja, po "rotewandovskih" hrapavih ploščah. Smer je prav tako kot Via veterano dobro opremljena s svedrovci, je malo daljša (170m), tako, da je tudi užitek daljši. Sestop pa pelje po lepi stezici ob robu proti vzhodu. Najprej na vrh, nato pa navzdol okrog skal in pod njimi po dobri stezi nazaj do vstopa v smer. Na sestopu še uživava v krasnih barvah večernega sonca.

Široka peč - Ogrin Župančič (Vzhodni steber)

Letošnje dolgo poletje se počasi končuje. Bilo je kar precej hribovskih doživetij. Po zadnji objavi se je plezalsko sicer precej dogajalo, vendar mi ni nikoli spelo iti v hribe res plezat. Spet malce težav s soplezalci, ki imajo vsak svoje obeznosti in tudi moja družinica ni od muh. Ja, september pa spet junaško v birokratski del moje službe, ki mi je najmanj všeč in ga je vsako leto več, tako da je bilo za plezanje precej manj časa kot sem upal. V avgustu sem bil precej zaposlen z gradnjo novega dela bolder stene na Lavi v Celju, potem sem sicer bil dva krat v Vršičih sam. Enkrat bolj informativno o možnostih za nove smeri, drugič pa mi je že uspel nov zelo lep projekt. No, potem pa je le prišla prva nedelja v oktobru, ko se odločim za lepo solo akcijo. Grem v meni, zelo ljubi Martuljek, v njeno najbolj divjo goro Široko peč. Odločim se za smer Ogrin Zupančič v njenem Vzhodnem stebru. Smer sem sam že plezal leta 1997.
Na parkirišče se pripeljem malce pozneje, kot sem imel prvotno v načrtu, vseeno pa je časa dovolj. Do Za Aka jo kar dobro šibam, tu pa začnem ugotavljati, kako malo se spomnim pristopa do pod stene. Seveda vem da gre pristop po levi grapi. Vendar imam ves čas občutek, da je le ta še bolj levo od velike leve grape. No, pristop me pravzaprav sam vodi v pravi smeri. Me pa presenetita dve mesti plezanja (do III), ki se jih sploh ne spomnim.
V dveh urah in petnajst sem pod steno. Od smeri se malce spomnim le vstopa po kompaktni zajedi. Smer vstopi iz grebenčka na desni strani skoka v Amfiteater. Nekaj metrov greš po polički v desno, nato pa se prične zajeda. Za smer je značilno predvsem, da je potrebno dobro slediti naravnim prehodom. Je kar precej cik cakanja v levo in nato v desno. V srednjem delu poteka po lepi zajedi, do izrazitega pomola. Do tu je skala zelo solidna. Od tu do vrha pa je skala precej slabša in je potrebna še večja zbranost, da teče plezanje relativno varno. Sam mogoče na dveh mestih ne najdem najlažje možnosti, prvič je kar tečno ker se zadeva postavi pokonci, skala pa je slabša, drugič pa praktično na zadnjem detalju pred lažjim terenom, kjer preplezam pokončni del, skala pa je kar solidna. Ves čas plezanja sem popolnoma zbran in zelo uživam. Obstaja le plezanje in branje narave, kje je dala najboljše možnosti za vzpon.
Iz vzhodnega stolpa se naravnih prehodim spuščam proti sredini Široke peči, kjer me premami rdeč žleb, za katerega mislim, da vodi na najvišji stolp, kjer še nisem bil. Uuu, tu pa Široka peč zasluži svoj sloves krušljivosti. Po tem žlebu priplezam na verjetno tretji stolp z desne (gledano iz Amfiteatra). Ko gledam nadaljevanje proti najvišjem stolpu, me, zaradi krušljivosti, današnja želja po osvojitvi le tega popoloma mine. Spet moram uporabiti vso zbranost, da varno sestopim. Oddrsam se po meliščih Amfiteatra (kako lep divji svet), preplezam skok in si stisnem roko na vstopu v smer. A za danes se vse moje plezanje še ni končalo. To kar sem imel v glavi na dostopu, da naj bi le ta potekal še bolj po levi strani, poskušam udejaniti. Najprej dosežem skrotast svet pod Kukovo špico in tu najdem lepo gamsjo stezico (nikjer pa ni sledu o kakšni človeški stezi, kot sem si v glavo vbijal jaz), ki me nekaj časa lepo vodi proti dolini. Nato pa je sprehoda konec, po rušju se spustim v lep žleb, ki se pa se kmalu konča s skokom. Moram ga obvoziti. In pri tem pridem v hudo krušljivšno. Kar dolgo traja, da najdem malce bolj šibko mesto, kjer je kolikor toliko možno prečenje. Priplezam na raz med dvema žleboma, po katerem se dobesedno drsam po pesku, in preprečim zdrs tako da imam eno nogo na eni strani, drugo pa na drugi strani raza. Tako se pridrsam do novega rušja, od tu pa mi uspe varen sestop po kompaktnem žlebu.
O smeri pa še toliko. V njej sem opazil kline na praktično vseh težjih mestih in po dva klini na večini stojišč, tako da je smer zelo solidno opremljena. Za smer je precej težko narisati točno skico ali zelo točno vrisati po katerih prehodih poteka cik cak srednjega dela. Enostavno je potrebno slediti naravnim prehodom.



Na poti do Za Aka


Prekrasen pogled na Široko peč in sosede iz Za Aka.


Začetek pristopne grape pod vzhodni del Široke peči.


Vzhodni steber Široke peči in približen vris smeri Ogrin Župančič.



Skica smeri iz vodnička Martuljek avtorja Igorja Mezgeca.


Pogled proti vstopu po prvem težjem delu smeri.



Zajeda po kateri poteka srednji del smeri.


Precej krušljiv vršni del smeri.

Na vrhu vzhodnega stolpa.



Kukova špica


Amfiteater


Skok v Amfiteater

Pod steno, na vstopu v smer, po sestopu.


In še lep pogled na vzhodni stolp.

Raduha, Dorkina smer in Plate

Nedelja, 7.avgust
Solidna vremenska napoved je le za Raduho, drugje je veliko večja verjetnost neviht. Končno je z mano Zdenko. Res je kar dolgo rabil, da gre spet v hribe. Steno Male Raduhe še zelo slabo poznam. Prvič in edinkrat sem bil v njej lani (Edijev steber, ZZ), tako da se mi zdi zanimiva za malce natančnejše spoznavanje. To nepoznavanje pa pomeni tudi, da sva "kiksnila" prvotno namenjeno smer DD in sva preplezala Dorkino. Po vstopnem raztežaju, ki je skupen za več smeri, sva šla premalo v desno in znašla sva se pod "žnuro" klinov in od plezalcev v sosednji smeri (Plate) izvedela, da to ni DD. Po skici mi je hitro jasno, da je to Dorkina. In ker sem si že prej, kot možno drugo današnjo smer, zamislil ravno to, je čisto vseeno, če jo greva kar sedaj. Plezanje v treh strmih raztežajih je lepo, v kampaktni skali. Klinov je veliko, tako da ni ravno potrebe za dadatnim varovanjem (možno pa je z metulji in zatiči). Na sidrišču po zadnjem strmem raztežaju pa je svedrovec. Nato si je vredno ogledati še knežji kamen, mimo katerega vodi zadnji raztežaj.
Druga na vrsti pa so "slavne" Plate. In res sem presenečen. Krasni trije raztežaji v strmem delu. Lažji raztežaji pa so čisto spodobni.
Dorkina smer: ocena VI in to naša prava (ne čist lahka), če najdeš pravo linijo ne potrebuješ dodatnega varovanja, seveda pa je to smer s klasičnim varovanjem, kjer je nujno kakšna rezerva. Plate: ocena V, krasna smer, kjer metulji, za dodatno varovanje nikakor niso odveč.

Tofana, Castelletto, Pacchia

Sreda, 3.avgust.
Že od doma veva, da bo ta dan potrebno s plezanjem kmalu končati, kajti popoldne so napovedane nevihte. Tako že kar zgodaj odideva iz parkirišča, približno kilometer pod prelazom Falzarego. Pot vodi najprej po lepi stezici skozi gozd, nato pa po mulatieri iz prve svetovne vojne, ki je v odličnem stanju, in naju pripelje do sedla Col, kjer je na desni Castelleto, na levo pa vodi pot proti Col de Bois. Najina smer je v severo zahodni steni Castelletta, zato se stena še ne vidi. Potrebno je še slediti znakom za ferrato Lipella, mimo številnih balvanom, ki so preluknjani, ker so bile v njih kaverne italijanske vojske, v 1. svetovni vojni. In potem se pokaže zelo strma severo zahodna stena. Na drugi strani prelaza se pokaže slikovita dolina Valparola, nad njo pa koničasti vrhovi Fanis.
Smer se pričenja nekako na sredini stene, levo ob izraziti strehi. Prvi raztežaji so sicer v območju 6a-jev, pa vseeno čisto pokonci. Super plezanje v črni luknjasti skali. Sledi atraktiven četrti raztežaj, čez streho. Najprej malce majav začetek, nato pa streha za vriskat. Streha ima nekakšen rob z velikimi luknjami. Rob, dolgi gib na šalco čez rob, noge na rob in še en daljši gib na novo šalco in ... jodladadihu. Popoln užitek Dolomitskega plezanja. Krasna sta tudi oba raztežaja v okviru 6c (šesti in sedmi raztežaj). Najprej nekaj plezanja po rumenkasti skali z luknjicami, nato pa tehnično plezanje z malimi oprimki in stopanjem na trenje, spet v grobi črni skali. Vrh je čisto ozek z majavimi stolpiči. Tako je najbolje, če se z zadnjega sidrišča spustimo nazaj na veliko polico pred zadnjim raztežajem. Sledi pa lahek sestop po polici v levo in navzdol na ferrato Lipella.
Smer, ki sta jo prva preplezala Marco Sterni in Mauro Florit, je popolnoma opremljena s svedrovci, tako da ne rabimo nobene dodatne opreme. Ocena avtorjev 7a+, za raztežaj čez streho. Je pa verjetno malce lažji, okoli 6c+/7a, kar na www.planetmountain.com, kjer sta opis in skica, predlagajo tudi nekateri drugi ponavljalci.