Po letošnji res izredno dolgi zimi, ki sem se je tudi jaz pošteno naveličal, sem končno prispel do tople skale. Skoraj neverjetno, prvič sem skalo prijel pred dobrimi 14 dnevi v Kotečniku. Za prvomajske počitnice pa smo imeli z mojim klubom namen plezanja v Arcu. Pa je bila napoved vremena zelo slaba, tako da zadnji trenutek spremenimo destinacijo v Omiš v južni Dalmaciji. Tu sem pred leti že plezal, kraj mi je bil zelo všeč, le plezalni potencial je še zelo malo izkoriščen. Vsepovsod same stene, pa le nekaj plezalnih sektorjev. Tokrat nas gre 17, tekmovalci ŠPO Celje, od najmlajših do članov in nekaj staršev teh otrok, ki so šoferji in vsi tudi rekreativni plezalci. Tako se imemo res ''fajn''. Mladci se v večini dobro vplezavajo in skoraj vsi na koncu uspejo preplezati na pogled ali flash svoje najtežje smeri. Meni pa ne dajo mira višje stene. Najbolj si želim v Ilinac, pa namero prepreči bolezen Jana. Tako je zadovoljiv tudi rezervni načrt, smer Skriveno zlato v steni Komornjaka tik nad kampom Lisičina.
Skriveno zlato, smer višine 150 m, s štirimi raztežaji oz. toliko je do ''abzajla'' približno 5 m pod vrhom, od tu je še en svedrovec do vrha stene. Težavnost raztežajev 5b, 6a,6a,6a+, vse v super skali. Opremljenost s svedrovci, ki so sicer na malo večjih razdaljah, ravno pravih za bolj pravi karakter smeri.
Z mano prvič v več raztežajni smeri pleza Martina, ki se ji tudi kar smeji, tako da prideva nazaj v kamp res zadovoljna.
Seveda pa je posebno zadovoljstvo gledati sina Gala, ki tu prepleza svoje prve smeri ''od spodaj''.
Tudi ''ta stari'' smo res fajn ekipa, z zelo dobrim tempom jo ''šibamo'' na Komornjak, z Ivom pa narediva tudi dober tekaški trening.
