Zima in sneg

Ko zapade sneg so želje po plezanju prisiljene preiti v ozadje. Ostane pa kakšen lep vikend in čudoviti v belo oblečeni hribi. Letos se je prava zima pričela že prvi teden v decembru, ko sem bil službeno v Planici. Snežilo je cel teden in ko se je končno na poti v Tamar odprl pogled na diamant Jalovca, je bilo res krasno. Na vrhu Planiške velikanke pa smo se z razredom učencev skoraj pogreznili v snegu.
To nedeljo pa je uspela lepa kondicijska tura do Loke pod Raduho. Iz Luč smo štartali ob pol dvanajstih, ob treh pa smo bili nazaj. Dober tempo in kar dobro gaženje na zadnji tretjini poti.
Drugače pa je sedaj čas treninga kakor bi rekli športniki. Zame ne vem če je izraz še pravi, potrebno je pač migati, da bomo še kaj lepega prehodili in zlezli in še važneje se počutili "živega".
Tako je za mano že skoraj štiri tedne fitnesa, pa seveda poplezavanja na stenci. Upam pa tudi na čim več zimskih pohodov.


"Naš" diamant.


Zgubljen v snegu na planiški velikanki.

Na Loki pod Raduho

Tule smo: Zdenko, Andreja, Dino, jaz in Franc.

Rote wand: Rechtsruck in Kongoplatten

Ja, še enkrat je ratalo plezanje v Rote wandu. Seveda ne ta uscan vikend, ampak prejšnjo nedeljo (14.11.), pa cel teden nisem imel časa kaj napisati. Z mano je Anja. Okrog osmih sva na, z meglo ovitem, parkirišču. Kakšnih sto metrov višje pa se sluti sonce. Pod steno je že prav toplo. Še vedno se malo odločam katera bo prva smer.
Greva v najbolj desni del glavne stene (Hauptwand). Tu je več smeri do police sredi stene. Še desno od njih pa smer Rechtsruck, ki je spet malo daljša (6.r).
Dobra smer z dvema malce težjima raztežajema (2.r VII, 4.r VII-). V drugem gre za kar tečno poč, v četrtem pa za zelo lepo plato. Zelo lep je tudi 6. raztežaj po razu. Je tudi odlično navrtana, potrebujemo le komplete. Ko prideva do lažjega sveta, iščeva sestop. Seveda poznam pot na vrh, v vodniku pa je označeno, da lahko gremo po poraščenem žlebu navzdol in potem bi morali nekje biti "abzajli". Pa jih ne najdeva. Tako morava na vrh in sestopiti po normalki. Pa saj sva hitro okrog. Ob enih sva znova pod steno.
Drugo smer se odločim za Kongoplatten. Smer sem že plezal pred 11. leti, ko sem bil prvič v teh koncih. Pa se ne spomnim prav nobene podrobnosti iz nje. Malce me sicer bega podatek iz vodnika, da so priporočljivi metulji. Pa vem, da jih nisem imel, ko sem jo plezal prvič, tako da bo menda že šlo tudi tokrat.
Smer me navduši. Odlična sta prva dva raztežaja, ki sta oba ocenjena s VII. Prvi po krasni plošči, drugi čez strehico in naprej po zajedi, kjer je treba tudi malo "kajlanja". Naprej se je potrebno držati raza na desni. Sledita lepa raztežaja šestice in lažji zadnji raztežaj. Zame krasna smer, malce manj na gosto naklinana (ja, ob svedrovcih se najde tudi kakšen klin), v lažjih delih je potrebno tudi biti pazljiv o trdnosti "grifov". Dodatnega varovanja z metulji ali zatiči pa nisem pogrešal.

V prvem raztežaju Rechtsrucka.


2. raztežaj (VII).

Anja v drugem raztežaju.

V četrtem, najlepšem raztežaju.

Prvi raztežaj Kongoplatten (VII).


"Razglednica" iz Kongoplatten.

V najtežjem delu 4. raztežaja (VI).


Zadovoljna na vrhu.

Grazer Bergland, Rothelstein: Jagersteig

V soboto novo potovanje mimo Graza v njihove hribe. Ni kaj, res mi je všeč ta konec in idealen za ta letni čas. Pri nas se plezanje daljših smeri konča precej prej. Tu pa mogoče še sobotno ni bilo zadnje. V petek sem sicer imel precej težav najti soplezalca. Vsi zasedeni ali z obveznostmi. Na koncu pa sem soplezalko zopet našel doma (je bila prej zmenjena z drugimi, ki so nato odpovedali). Ja,to je to, kdaj pa tudi ta stari lahko imamo kaj od ukvarjanja z našimi otroki.
Tako se z Anjo ob osmih pripeljeva na parkirišče. Tokrat me zanima Rote wandova sosednja stena, Rothelstein, ki si jo želim spoznati. Seveda me malce skrbi, to je Anjina druga dolga smer, zato nisem čisto prepričan katero smer izbrati. Pod steno je malce bolj razbit teren, kot pod Rote wandom. Vseeno brez problema najdeva vstop v smer UFO, nato pa grem še malce višje in tu je moja želena smer Jagersteig. Po skici vse drži, tako se odločim za slednjo. Plezalsko je seveda Anja sposobna plezati takšno smer, časa pa imava tudi dovolj.
Prvi raztežaj je lepo ogrevanje. Sledi krasen drug raztežaj v prekrasni skali. Vmes pa so velike široke police. Sledi lažje plezanje, nato pa lep šesti raztežaj, kjer le najtežji detalj malce zmoti lepo tekoče plezanje, saj je potrebno narediti zelo dolg gib, za katerega mislim, da ga mali nimajo veliko možnosti narediti. Sedmi ratežaj je zopet krasen, o kvaliteti skale pa lahko dosti pove, če se ne motim, kar pet skalnih mostičkov, ki so uporabljeni za varovanje. Zadnji raztežaj je dober do najtežjega mesta tik pod vrhom, ko je že vpet zadnji svedrovec. Tu pa je kar težko razumeti detalj.
Naravnost v smeri svedra vsega zmanjka. Plezam proti levi kjer so mali oprimki, pa mi vseeno zmanjka. Po klinu se potegnem čez in grem do vrha. Seveda se vrnem do detalja in ga poštudiram še bolj levo. Tako je smer plezanja do zadnjega svedrovca, nato je potrebno malo proti levi navzdol, dva metra levo od svedra navzgor in narediti zadnji zelo dolg gib iz malih oprimkov na škrapljo čez rob. Škoda, da ni smer malce drugače navrtana, ker bi se jo dalo speljati naravnost na ta del in ne bi bilo problemov z branjem linije. Seveda, takoj za tem uspešno preplezam še zadnji raztežaj, Anja je kmalu za mano in znajdeva se na lepem skalnem vrhu. Od tu se je po grebenu potrebno še malce vzpenjati, po poti pa srečava celo družino kozorogov. Zelo lepo.
Smer ima oceno VII+, je v celoti zelo dobro navrtana. Stena je malce bolj položna kot Rote wand (še posebej so široke police), skala pa je odlična. Malce daljši in bolj tečen je tudi sestop (v primerjavi z Rote wandom, kjer kar letiš navzdol). Tako sva šla kar malce daleč po grebenu, ker stezo skoraj v celoti prekriva listje, oznak pa ni nobenih. Malce pa sva prehode iskala še nižje, pa sva za nagrado srečala ata kozoroga, ki je povsem mirno ležal in prežvekoval, čeprav sem ga fotografiral z razdalje petih metrov.

Rothelstein

Drugi raztežaj

Četrti raztežaj

Peti raztežaj


Šesti in najlepši raztežaj

Prehod na veliko polico pred zadnjim raztežajem.

Tik pred najtežjim delom zadnjega raztežaja.


Na vrhu, v ozadju Rote wand.

Kozorogi.

Rote wand: Rupertina

Za nami je nekaj dni počitnic. Dva deževna dneva, malce razgibavanja na stenci in včeraj znova Rote wand in krasen dan. Tokrat imava z Zdenkotom še žensko družbo. Jaz peljem Anjo v prvo dolgo smer. Smer Serengeti je nedvomno prava izbira.

Ko se pripeljemo na parkirišče, je nad nami megla in precejšen mraz. Se bo menda ja razkadilo. Ko pa pridemo do konca makedamske poti, se stena že kaže iz megle in obsijana je s soncem. Malo višje je na stezi sneg. Po steni pa se kaže kar nekaj mokrih "štrajfnov". Bo že, samo da je sonce.

Serengeti je suh. Tako jo zopet šibam po lepih platah, Anja pa razen malo strahu pred višino, nima težav. Tako sva v slabih treh urah na vrhu. Vsekakor vzpodbuden štart Anje.

Potem sva svet na vrsti z Zdenkotom. O smeri se nisem mogel takoj odločiti. Ura je pol dve, v senci pa hladno. Tako bo že pred peto v steni prav mrzlo. Najbolj si sicer želim v smer Elk meadows, vendar je mogoče malce dolga za danes. Greva v Rupertino, za katero je že zadnjič navijal Zdenko. Po skici sodeč je manj težavna. V resnici pa naju smer kar preseneti. S sabo nimava skice, tako plezava po spominu. Največje presenečenje je najtežji raztežaj. Prečnica v strmi steni, nato pa stma zajeda, ki pa ponuja fantastično plezanje, pokonci z odličnimi luknjami. Zaključek raztežaja pa je še krajša kar težka prečka, ki jo moraš kar poštudirati. Najprej poskušam prenizko, pa je plata za noge zelo gladka in je velika verjetnost, da bi se fino podrsal. Nato mi klikne, da bi bilo dobro na poličke, katere sem najprej držal, iti z nogami, za prijeti pa je tudi nekaj. Potem pa poplezaš malo navzdol in težave so rešene. Res dober cug. Sledita še dva raztežaja prave plezarije. Še posebej zadnji je krasen. Luknje v navpični rumeni steni in kar pošteni gibi.

Ocena 7-. Smer je zelo lepa, svedri pa nekoliko bolj narazen kot v Serengetiju in Alte manner, ocene pa v primerjavi s smermi, ki sem jih tu plezal do sedaj, malce bolj navite.
Ekipa v jutranjem soncu pod steno: moja malenkost, Anja, Andreja, Zdenko.

Krasen jesenski dan: megla v dolini, topla skala, v senci sneg.

Anja v krasnih platah.


Na vrhu smeri.

Tretji raztežaj Rupertine.


Najtežji raztežaj, na koncu prečnice.

V zajedi najtežjega raztežaja.

In še najtežje mesto, gladka prečka pred koncem raztežaja.

Proti koncu predzadnjega raztežaja.

Na vrhu smeri.

Rote wand: Serengeti in Weg der alte Manner

V nedeljo se z Zdenkotom ob sedmih odpeljeva proti Graškemu pogorju. Rote wand, res zelo zanimiva stena. Od daleč nič kaj ugledna, sivo rdečkasta in poraščena. Ko pa jo otipaš, pa ostaja le navdušenje. Odličen kos skale, kot bi rekli Američani. Kompakten hrapav apnenec, kjer smeri odlično obvozijo travnata mesta.
Tokrat je bil prvi na sporedu Serengeti. Smer visoka okrog 250 m. Osem raztežajev krasnega plezanja. Že prvi raztežaj je navdušujoč, višje pa postaja še lepše. Krasne hrapave sive plošče, za katere je Zdenko našel pravi naziv: mala šola stopanja. Zadnja dva raztežaja pa se postavita še malo bolj pokonci, tako da morajo še roke malo bolj držati in že zagrabiš čvrsto drevo povsem na robu stene. Zadnje tri raztežaja pa sva tudi kar malce tekmovala. Sta jo dva "pršibala" za nama ko duha (pa tudi midva nisva bila ravno počasna). No, čisto ujela naju nista, ker sva še malo bolj pospešila.
Ocena 6-/6, smer v celoti navrtana, tako da so potrebni samo kompleti.
Malce več dilem je bilo o najini drugi smeri. Jaz bi rad v kakšno sedmico, Zdenkotu pa ni najbolj dišala. Pa sem ga le uspel prepičati za Weg der alte Manner. Ja, to pa je smer. Kaj naj rečem. Če je bil že Serengeti lep, je ta vauu. Bom rekel tako kot Vili pred leti, ko sva plezala v Ratikonu. Užival sem kot pes. Pejte plezat...
Ocena 7-, prav tako v celoti navrtana.
Ja, skoraj bi pozabil srečanje z gamsjo materjo in mladičkom sredi stene. Še en čar Rotewanda. Ob pol šestih pa se že odpeljeva proti domu in čez dobri dve uri že cartam Evo. Juhu, še kakšen takšen dan letos!

Prvi cug

Tretji cug.

Še vedno v tretjem cugu. Pa saj si želiš, da ga sploh ne bi bilo konec, tako je lep.

Gamsja mati in ta mali.


Navihanček.

Peti cug, na skici označen kot najlepši. Res je krasen. Malce bolj pokončno in grifovito.


Tu pa je "šejst", bi rekla Marjeta.

Alte Manner. Ta težki cug. 45 m lepega, enakomerno težkega plezanja.

Še dve fotki iz ta težkega, drugega cuga.


Tudi tretji je precej podoben.

Tu sva na vrhu, spet nama je ratal.

Virensova smer v Koglu

V nedeljo je zopet bilo krasno vreme in z Zdenkotom jo zopet mahneva proti Koglu. Tokrat že tretjič z namenom plezati Zupanovo smer. In tudi v tretje ni ratalo. Pa ne, vstrašila se je nisva. Tokrat je "rozika" naredila svoje. Po sto metrih hoje se kar malce zgrozim, ko se naenkrat spomnim, da plezalniki še kar visijo doma na vrvici, kamor sem jih dal zračiti. V čevljih pa ne grem, Virensa pa seveda lahko plezam tudi v njih.
Prvič sva bila namenjena v Zupanovo že pred nekaj leti, pa naju je dež odvrnil pod steno. Drugič sva sicer preplezala spodnji del, zgoraj pa naju je skica iz Slovenskih sten napotila v desno. Tam pa je Kamniška. Tako sva takrat preplezala ta zelo lepi zgornji del le te. Tokrat pa moji plezalniki... Ja, mislim da bova poskusila še četrtič.
Kar pa se tiče Virensove. Prvič sem jo plezal pred 25. leti sam. Sedaj pa drugič. Res zelo simpatična, lepa smer. O njej je napisanega veliko. Vseeno pa še tisto, kar še sam nisem zasledil. V spodnjem delu lahko plezamo v dveh variantah. Ena gre naravnost po kaminu in je malo težja, ena pa ven po razu in nato malo v desno po naravnih prehodih. Katera je originalna ne vem, obe pa sta dobro naklinani in v obeh so opremljeni štanti. Po kaminu lepljeni, tam gre tudi "abzajl".
Nad polico gre osnovna in verjetno tudi najlepša varianta po desni poči, nato pa se vse združijo (varianti sta verjetno vsaj še dve) v krasno zajedo. V smeri tičijo vsi potrebni klini, tako da potrebuješ samo komplete.
No, tudi takšen dan v hribih je lep. Krasno vreme in ambient, fino se sprehodiš, plezanje pa je uživaško. Ja, pa tokrat je Zdenko plezal v vodstvu, tako da sem bil še bolj "kamot".

Rumena zajeda v Koglu

Ja, minil je cel mesec, da nisem šel v hribe. Nekaj "hitrih"plezanj v Kotečniku in Slomniku je vse, kar je ob takšnem vremenu "ratalo" v septembru. V nedeljo pa je bila kar obetavna napoved, da pa bo prava gorska pravljica, pa si z Zdenkom nisva predstavljala čisto do pod vstopa v Rumeno zajedo. V Kamniški Bistrici je bilo vse mokro od megle, proti hribom pa naslednja plast oblakov. Vmes vsaka skala mokra, sigurno je ponoči deževalo. Hodiva sicer z veseljem, če drugega ne, se bova vsaj dobro sprehodila. Tik preden steza zavije v levo pod steno, srečava dva stara plezalna mačka, Janka in njegovega kolega. Ja, tudi zaradi takšnih srečanj so hribi lepi.

Oblaki se razgrnejo, stena je še v rahli meglici. Ko pa prideva pod Rumeno zajedo, sva popolnoma v soncu. Stena nad nama je suha kot poper.

Krasna linija Rumene zajede me spet prevzame. Letos o njej razmišljam že kar nekaj časa. Prvič sem jo plezal pred 20. leti z bratom Francem. Ostala mi je v zelo lepem spominu, čeprav se podrobnosti spomnim bolj malo. Spomnim se dobre skale in nekega kar težkega previsa. Bomo videli tokrat!

Pristopiva z desne v zajedo in tu se prava smer začne. 15 metrov po zajedi, kjer se je potrebno kar znajti. Z njo pa priporočam tudi dva do tri velike metulje, kajti kajl, ki so bile včasih tu, ni več. To pa je tudi vse kar je v celotni smeri potrebno od dodatne opreme za varovanje. Sledi kratka prečnica in nato previs, ki je kar na moč. Naslednji raztežaj pa postreže še z lepim obvozom iz zajede in nato res prekrasno zajedo.

Zame je to ena najlepših klasik. Je dobro opremljena s klini, skala odlična, izpostavljenost čudovita. Ambient, še posebej v jesenskih dneh z megleno dolino, ... kaj naj rečem, pravljičen.

Ja, še podatek, katerega najbolj pogrešam pri različnih opisih smeri v naših hribih, o priporočeni opremi: 12 kompletov, dva velika metulja. No, pa ocena, ki je tako na voljo v vseh opisih. VII, verjetno previs v najinem četrtem raztežaju, zelo podobnih težav pa je začetni obvoz zajede v naslednjem raztežaju.

Pravljična dežela nad oblaki.


Zelo očitna linija Rumene zajede skoraj ne potrebuje skice,... pa vseeno vrisana smer.

Zajeda se prične v drugem raztežaju.


V previsu četrtega raztežaja.

Štant nad t.i. propelerjem.

Na koncu propelerja

Na robu smeri