sobota, 26. junij 2010

Ruška smer v Križevniku

Včeraj sva se z Zdenkotom odpravila v Križevnik. Eden najbolj nedotaknjenih in divjih predelov naših hribov me vedno znova navduši. Prvič sem tu plezal pred 24 leti, ko me je, kot nadobudnega alpinističnega začetnika, tja popeljal Franček Knez. Tako ima zame Križevnik tudi s te plati še poseben pomen. Tokrat je na vrsti ena največjih klasik, Ruška smer v glavni steni.


Divjost Križevnika nam dobro prikaže že tale pogled iz Robanovega kota na najbolj strm del predostenja.

Sva že precej blizu glavne stene in pogled nazaj v Robanov kot, mimo najbolj strmega dela predostenja, je res navdušujoč.

Ves čas pa nas spremlja pogled na Ojstrico.

Vstop v smer je približno 80 m levo od bivaka - votline pod glavno steno. Smer se prične z dolgo prečnico (prib. 40 m) v desno po ozki polici, kjer je proti koncu treba splezati še malce navzdol. V drugem raztežaju, kjer je na zgornji fotki Zdenko, pa me malce presenetijo strme luske, ki povsem votlo donijo. Luske so toliko oddaljene od stene, da je tudi varovanje težko urediti, ker je preširoko za metulje (pa še ta širokega nimam sabo), tako da je pač potrebno preplezati 6-7 m, kjer prečimo v desno in nas pričaka klin.

V naslednjem raztežaju, kjer sem na zgornji fotografiji, se kar nekaj časa odločam po kateri poči naj grem. Ali navpično navzgor ali pa v levo. Po dveh klinih, ne vidim naslednjega. Potem se mi le zdi bolj logična tista navpična, kjer malce nad zelenjem v smeri zabijem soliden klin in ko nato sežem čez previs, zagledam tudi dva naslednja klina. Plezanje je zelo lepo.

Na zgornji fotki je Zdenko ravno prišel čez prvi previs, kjer te pričaka klin. Malce višje pa sta še dva. Skupno je v tem raztežaju, ki je ocenjen s VI, 6 klinov.

Na zgornji fotki sem v naslednjem raztežaju, ki je ravno tako ocenjen s šestico. Na skici v "Slovenskih stenah, je sicer vrisan en raztežaj. Bi bilo pa precej težko vleči vrv, če bi ta dva raztežaja hotel združiti. Pa še povsem logično je "štantati" pri klinu čez previs, kjer se malce položi. Na mestu, kjer sem na fotki, pa se spet postavi pokonci in te čaka še zadnji previs in potem zanimiva prečka v levo, čez precej gladko ploščo. Za to mesto piše v vodniku, da je bil preplezan z nihajno prečko.

Na zgornji fotki je Zdenko tik pred zadnjim previsom.

Na zgornji fotki pa je Zdenko takoj po prečki, kjer je klin, na katerega se je malo prej obesil, potem z roko potegnil iz skale. No, saj ga je potem dobro zabil nazaj.

Po dveh najtežjih raztežajih sledi cel raztežaj lažjega, a zelo lepega plezanja po nekakšni rampi v levo. Tu se rampa konča s strmim kaminom, sredi katerega je solidna luknja, v kateri je tudi en klin. Mesto uporabim za "štant".

Zdenko tik pred "štantom" v votlini kamina.

Nadaljevanje kamina je kar divje. Strmo, varovanje pa je kar težko namestiti, saj je poč v notranjosti kamina precej široka. Najširši metulj, pa sem porabil na "štantu".

V 50 metrih se uspem varovati z dvema metuljema in zatičem. Za ta raztežaj se splača imeti s sabo še kakšen širši metulj.
Tu sva zadovoljna na vrhu smeri. Smer je divja in lepa.

Divjost Križevnika pa kažejo tudi tele grebenske špičke.

Lep dan zaključim doma z izjemno igro svetlobe in oblakov.


























nedelja, 6. junij 2010

Edijev steber v Mali Raduhi

Za mano sta dva dobra plezalna dneva. Včeraj bi sicer raje šel kam v hribe, pa Lukata za kakšne povprečne cilje nisem uspel prepričati. Tako sva odšla v Gorenjska plezališča. Najprej sva lovila klope po Bitenj potoku, kjer je bilo že ob desetih malce prevroče za naju, tako da sva se raje odpravila do Kupljenka. No, tu je pa bila res dobra plezarija. Izjemno so mi bile všeč Samba, Slepec in Bicycle race.
Danes pa hribi z Zdenkom. Že nekaj dni sem razmišljal o Mali Raduhi. Jutro pri Bukovniku je krasno. Se pa od daleč vidi, da je stena še precej mokra. To se še v precej večji meri pokaže pod samo steno, ko skoraj ni smeri, ki bi bila suha. Tako se takoj odpraviva na vzhodni del, kjer je izjemno izpostavljen Edijev steber. Smer je zjutraj v soncu in videti je suha. Je pa zelo pokonci. Fino zasoljen je že kar vstop in prvih nekaj metrov. Sledi malo laže, potem pa pravo ravnotežno plezanje proti desni. Sidrišče na koncu raztežaja je povsem na razu, viseče in maksimalno izpostavljeno. Zdenko se za mano dobro bori s previsi in je kmalu za mano. Sledi še malce bolj previsen raztežaj. Skala je ves čas malce dvomljiva in lišajasta. Tako je potrebna vsa zbranost. V obeh raztežajih je kar precej klinov. Kar nekaj pa je tudi starih kajl, vendar namesto njih raje uporabim "frende". Tako je res dober trening, za daljše smeri. Tretji raztežaj, ki je sicer še vedno kar zahteven, pa je manj strm, predvsem pa je skala veliko bolj sigurna. Sledita pa še dva lažja raztežaja. Zadnji, v katerem se smer priključi smeri ZZ, pa je še prav lep. Res prava težka klasika. Ha, ha, ocene. Glede na to, da sem vse bolj mnenja o relativnosti natančnih ocen (vsekakor so največji "mojstri" tisti ki znajo oceniti razne 5b+/c, 6a/a+ ipd.). Edijev steber je klasična stara VI+. Pa bi rekel, da sem rabil v njej vsaj toliko plezalnega znanja in sposobnosti, kot v marsikaterih 7a ali celo 7a+ v plezališčih.
Druga na sporedu pa je ZZ, oz. na vstopu imava namen Steber. Že prvi raztežaj je kar dobro sluzast, tako da ob oceni IV, ni kar sprehod. Sledi čudovitih pet metrov kompaktne poči v Stebru. Od tu dalje pa vse teče. Tu pa ne bo šlo! Tako dam v dober klin na "štantu" vponko in z varovanjem od zgoraj lepo splezam nazaj v ZZ. V drugem raztežaju ZZ-ja je sicer ves čas potrebna pazljivost, ker je vse precej vlažno, vendar gre plezanje v redu. Sledi pa prava preizkušnja, ker je kamin v tretjem raztežaju povsem moker, desna varianta pa tudi. Najprej malo začnem v kaminu, pa ni heca. Spolzka mokrota, pa povsem brez varovanja. Tako se obrnem in grem raje v desno varianto. Tu je sicer enaka sluzava mokrota, vendar je tu po nekaj metrih dober klin. Nato me na sicer lepi plošči skorajda "zloži" in potrebno je še več pazljivosti in natančnosti, da pridem do zatiča, ki je malce višje v poči. Potem pa že malce lažje diham in lepo izplezam. Vsekakor naredijo takšne razmere tudi štirico zelo resno. Je pa vsekakor ZZ lepa smer.


Stena Male Raduhe v jutranjem soncu.


Zdenko v prvem raztežaju Edijevega stebra.


Zdenko v drugem, maksimalno izpostavljenem, raztežaju "Edija".


V zadnjem, skupnem raztežaju Edijevega stebra in ZZ.


Pa v zadnjem raztežaju še malo od bližje.