sreda, 10. avgust 2011

Raduha, Dorkina smer in Plate

Nedelja, 7.avgust
Solidna vremenska napoved je le za Raduho, drugje je veliko večja verjetnost neviht. Končno je z mano Zdenko. Res je kar dolgo rabil, da gre spet v hribe. Steno Male Raduhe še zelo slabo poznam. Prvič in edinkrat sem bil v njej lani (Edijev steber, ZZ), tako da se mi zdi zanimiva za malce natančnejše spoznavanje. To nepoznavanje pa pomeni tudi, da sva "kiksnila" prvotno namenjeno smer DD in sva preplezala Dorkino. Po vstopnem raztežaju, ki je skupen za več smeri, sva šla premalo v desno in znašla sva se pod "žnuro" klinov in od plezalcev v sosednji smeri (Plate) izvedela, da to ni DD. Po skici mi je hitro jasno, da je to Dorkina. In ker sem si že prej, kot možno drugo današnjo smer, zamislil ravno to, je čisto vseeno, če jo greva kar sedaj. Plezanje v treh strmih raztežajih je lepo, v kampaktni skali. Klinov je veliko, tako da ni ravno potrebe za dadatnim varovanjem (možno pa je z metulji in zatiči). Na sidrišču po zadnjem strmem raztežaju pa je svedrovec. Nato si je vredno ogledati še knežji kamen, mimo katerega vodi zadnji raztežaj.
Druga na vrsti pa so "slavne" Plate. In res sem presenečen. Krasni trije raztežaji v strmem delu. Lažji raztežaji pa so čisto spodobni.
Dorkina smer: ocena VI in to naša prava (ne čist lahka), če najdeš pravo linijo ne potrebuješ dodatnega varovanja, seveda pa je to smer s klasičnim varovanjem, kjer je nujno kakšna rezerva. Plate: ocena V, krasna smer, kjer metulji, za dodatno varovanje nikakor niso odveč.


















Tofana, Castelletto, Pacchia

Sreda, 3.avgust.
Že od doma veva, da bo ta dan potrebno s plezanjem kmalu končati, kajti popoldne so napovedane nevihte. Tako že kar zgodaj odideva iz parkirišča, približno kilometer pod prelazom Falzarego. Pot vodi najprej po lepi stezici skozi gozd, nato pa po mulatieri iz prve svetovne vojne, ki je v odličnem stanju, in naju pripelje do sedla Col, kjer je na desni Castelleto, na levo pa vodi pot proti Col de Bois. Najina smer je v severo zahodni steni Castelletta, zato se stena še ne vidi. Potrebno je še slediti znakom za ferrato Lipella, mimo številnih balvanom, ki so preluknjani, ker so bile v njih kaverne italijanske vojske, v 1. svetovni vojni. In potem se pokaže zelo strma severo zahodna stena. Na drugi strani prelaza se pokaže slikovita dolina Valparola, nad njo pa koničasti vrhovi Fanis.
Smer se pričenja nekako na sredini stene, levo ob izraziti strehi. Prvi raztežaji so sicer v območju 6a-jev, pa vseeno čisto pokonci. Super plezanje v črni luknjasti skali. Sledi atraktiven četrti raztežaj, čez streho. Najprej malce majav začetek, nato pa streha za vriskat. Streha ima nekakšen rob z velikimi luknjami. Rob, dolgi gib na šalco čez rob, noge na rob in še en daljši gib na novo šalco in ... jodladadihu. Popoln užitek Dolomitskega plezanja. Krasna sta tudi oba raztežaja v okviru 6c (šesti in sedmi raztežaj). Najprej nekaj plezanja po rumenkasti skali z luknjicami, nato pa tehnično plezanje z malimi oprimki in stopanjem na trenje, spet v grobi črni skali. Vrh je čisto ozek z majavimi stolpiči. Tako je najbolje, če se z zadnjega sidrišča spustimo nazaj na veliko polico pred zadnjim raztežajem. Sledi pa lahek sestop po polici v levo in navzdol na ferrato Lipella.
Smer, ki sta jo prva preplezala Marco Sterni in Mauro Florit, je popolnoma opremljena s svedrovci, tako da ne rabimo nobene dodatne opreme. Ocena avtorjev 7a+, za raztežaj čez streho. Je pa verjetno malce lažji, okoli 6c+/7a, kar na www.planetmountain.com, kjer sta opis in skica, predlagajo tudi nekateri drugi ponavljalci.













































Tofana di Roses, Il vecchio leone e la giovane fifona

Po zadnjih Dolomitih je kar predolgo muhasto vreme, tako da čakam na kakšno možnost za hribe kot pes na kost. In pokazala se je prejšnji teden. Tudi Puhi je spet za akcijo. Še enkrat Dolomiti. Zvečer naju na poti še krepko zaliva, pod Tofano pa vode kolikor hočeš. Zjutraj "šajba" na nebu, stene pa vse črne od moče. Na srečo sonce vidno suši stene Tofane. Prvoten namen za ta dan je sicer Castelleto na severo zahodni strani, vendar tu sonce ne pride do stene do poznega popoldneva, tako da se stena sigurno ne bo posušila. Greva na sonce v smer, ki sva jo imela planirano za naslednji dan.
Smer zanimivega imena, Stari lev in mlada boječka (Il vecchio leone e la giovane fifona), odličnega plezalca Massima da Pozza, ki se mu je pridružila "boječka" Natasha Alexander. "Zabeljen" je že prehod čez stešico v 1. raztežaju (6c). Hitro pa je tudi potrebno "naštelati" glavo, ker so svedri bolj redki. Plezanje je odlično. Super skala, pa seveda vse pokonci, kot se za Dolomite spodobi. Najtežji je rahlo previsen, četrti raztežaj (6c+/7a). Potrebno je dobro "branje" linije, saj te napaka lahko stane krepkega poleta.
Smer je praktično opremljena, kljub temu, da se v opisu na www.planetmountain.com, kjer je tudi dobra skica, omenja set premične opreme (metulje, zatiče). Svedrovci so sicer na spoštljivi razdalji, vendar je možnosti za dodano varovanje zelo malo. Smer je dolga prib. 250 m (osem raztežajev), sestopiš pa po vrvi kar z zadnjega sidrišča.