Zvečer dežuje, zato prespiva kar v avtu in zjutraj zelo zgodaj (kot se izkaže, prezgodaj) se odpeljeva proti kanjonu. Pred sedmo sva že pod smerjo Nema Dinka do Dinka. Strm začetek in že na prvem sidrišču sem v soncu, ki že od prvih žarkov sveti točno v steber, kjer poteka smer. Tako je tudi v drugem, ta težkem raztežaju (7b) in v tretjem, nato pa le doseževa kot, kjer sva le v senci. Če bi še lepo poležala dve uri, vstopila okrog desetih, bi celo smer lepo preplezala v senci. Uf, vsaka šola nekaj stane.
Smer je res zelo lepa. Na srečo mi na soncu še ni tako vroče, da bi se mi prsti preveč potili, tako da jo lahko res lepo odplezam. Seveda je v celoti opremljena.
Sobota je precej bolj vroča, tako da nama za malo bolj ambiciozen cilj hitro zmanjka volje, odločiva pa se za bolj novo smer 50 and life to go, ki poteka v levem delu stene, ki je najbolj v senci. Spet super, pokončna plezarija, kot bi plezal v kakšnih dolomitskih stolpih. Luske pa so včasih kar strašljive, še dobro, da je smer zelo dobro opremljena.
Nato odplezava še drugo Dinkovo smer, Kava kod Dinka in vsekakor je plezanja za tako vroč dan dovolj.
V nedeljo pa izpolniva želje najbolj zagnanima tečajnikoma AO-ja Stini in Janu in greva z njima v Anića kuk veliko klasiko Velebitaško in se imavo vsi zelo fajn.
