No, danes le prvič letos v hribe. Malce mečkanja z odločitvami o hribih čez novo leto, pa nismo prišli dlje kot do domačih bregov. Danes sicer ni zaživel prvotni načrt zaradi bolezni ''mojih'' dirkačev, udejanila pa se je moja prvotna želja, Kalška gora. To je eden redkih naših hribov na katerem še nisem bil. Za idejo pridobim še brata Franca in zjutraj malce čez šest kreneva od Žagane peči proti Kokrškem sedlu. Snega je res malo, še manj kot lani malo pred novim letom, ko sem šel tu proti Grintovcu. Je pa snežišče pod Kokrškim sedlom prav fino trdo, tako da je brez derez na nogah treba kar previdno. Na koči ''orng'' gneča, ponoči je bila ''alpinistična'' žurka, sprejem med alpiniste pa to... Midva se v predverju koče orihtava in greva po super škripavčku pod steno. Tu so lepo vidne luknje derez. Stene ne poznam, zato sem malce v dvomih, katera je katera grapa in greva kar za sledmi. Te pa vodijo v območju poti. Pa tudi tu je pravi zimski vzpon. Le kar hitro ga je konec. Na vrhu razmišljam, če bi sam šel še kakšno grapa, pa izplezata dva alpinista iz grape v območju prve poti in se odpravita navzdol. Midva bi rada navzdol čez Kalce, pa na tem ''koncu'' še nisva hodila. Ko nama na vprašanje, če gresta čez Kalce odgovorita pritrdilno, se takoj odločiva, da greva kar za njima. In res je bila dobra odločitev. Krasna potka, lepa krožna tura, ob njej pa res lepe skalce, ki bi morda lahko kdaj postale lepo gorsko plezališče.
