Torrione Marcela - Nikibi

Tretji dan Dolomitov. Prespiva na krasnem prostoru ob potoku nekje pod prelazom Giu. Že prejšnji dan najdeva v vodniku zanimivo smer v sosednji steni Lastoni di Formin, Nikibi v Torrione Marcella. V vodniku piše, da gre za dobro opremljeno smer, fantastično plezanje, ocena 6c. Ko gledava proti stenam, nama je hitro jasno, za katero steno gre in tudi približen potek smeri. Hitro tudi najdeva, od kje se dostopa (6 na tabli, ki označuje kilometre). Dostop je zelo slikovit po zeleni dolinici s kar nekaj potočki, čez katere je potrebno skakati. V zadnjem delu pa je dobro uhojena steza čez melišče pod steno. Tokrat sva pod steno prva. Plezanje je res lepo, v odlični skali, opremljenost zelo dobra.

Krasno jutro v dolini pod prelazom Giu.


Torrione Marcella.


Vstop v smer označuje napis.


V tretjem raztežaju se začne bolj pokončno plezanje (6a+).


Podobna sta še dva raztežaja.

Potem pa je na vrsti najtežji raztežaj z oceno 6c, ki poteka v navpični plošči in ga je potrebno kar dobro odplezati.


Takole se Puhi približuje koncu raztežaja. Skala pa zelo slikovita.

Tu pa sem še jaz v ta težkem.

Naprej pa sta še dva raztežaja res uživaškega Dolomitskega plezanja. Pokonci in v glavnem šalce.






Po treh dneh plezanja, vesela in zadovoljna.





Razgledi pa čudoviti.






Po poti domov pa se ustaviva na kavi s pogledom na Tri cine.

Lastoni di Formin - Super tegolina

Naslednji dan je na vrsti stena Lastoni di Formin. Izhodišče je passo Giu, ki je fantastičen v večernih urah.

Tudi pogled na stene Formina je je zelo slikovit.

Ponoči začne deževati. Iz spalk se seliva, jaz v šotor, Puhi v avto. Okrog šestih zjutraj je dežja konec, malo še poleživa, potem pa se precej časa odločava, če bi odšla pod steno Lastoni di Formin. Okrog devetih rečeva, greva. Do pod stene imava dirko s tremi nemškimi plezalci (vsaj govorijo nemško). Pa očitno poznajo malce krajšo pot in so pod steno malo pred nama. Ne veva točno kaj bi, malce si oglejujeva sosednjo smer, pa nimava s sabo skice. Potem se odločiva, da bova počakala, kako so fantje hitri. In res, dobro jo šibajo. Prvi pleza naprej, druga dva iztočasno za njim. Pa so fantje krepki veterani, petdeset in več. Čez uro pa pol greva za njimi midva.


Smer se prične z atraktivno poko, nato pa krasna plezarija v odlični skali. Drug in četrti raztežaj pa sta popoln presežek. Z eno besedo fantastično. Težave ravno takšne, da je treba res plezati celotne raztežaje.


Drug raztežaj v rahlo navznoter nagnjeni plošči. Odlično tehnično plezanje (6c).





Tretji raztežaj, še vedno skoraj navpične plošče (6b+).



Četrti pa, 30 m rahlo previsne skale in izjemni prehodi (7a).





Nadaljevanje pa je še nadaljnje uživanje v raztežajih do 6b.





Tu sva v zadnjem raztežaju.




Z vrha sestopiš po super speljanih "abzajlih" po smeri in imaš čudovit pogled na Tofane. Smer je dobro opremljena, niso pa odveč manjši metulji in zatiči. Sestop pa je idealen za dvojno vrv.

Sella, Brunecker turm - Via Ottovolante

S Puhijem se dogovarjava za Dolomite. V soboto je vremenska napoved za naslednje tri dni, dokaj lepa . Proti večeru prispem do Ljubljane, naložim Puhija, in v naslednjih štirih urah sva pod Passo Gardena, kjer želiva najprej v Brunecker turm. Želja je sicer smer Oro e carbone, pa se pod steno pokaže da čeznjo teče cel slap. Dosti možnosti nimava, greva v sosednjo Via Ottovolante.
Smer je v celoti opremljena s svedrovci, med katerimi tudi ni večjih razdalj. Oprema 12 kompletov, prav pa lahko pridejo mali metulji in zatiči. V steni je ponavadi kar mrzlo, tako da je pametno imeti kaj za obleč. A ja, ocena, najtežji raztežaj okrog 7a (v enih skicah 7a, drugih 7a+), raztežaj 6c, 6b+, 6b, več 6a ali 6a+ in le eden IV+. Krasna strma smer, na trenutke v res odlični skali.

Takšna je stena iz parkirišča.


Smer Ottovolante.


Passo Gardena

Prvi raztežaj (6a).


Tretji raztežaj (6a+)

Še Puhi v tretjem raztežaju.


Četrti, kar zahteven raztežaj (6b), kjer Puhi pripleza na sonce ravno proti koncu slikovitega raza.


Še jaz, na razu, tik pred soncem.


Šesti, zelo pokončen raztežaj (6b+).

V najtežjem raztežaju (cca. 7a), tik pred najtežjim mestom čez streho.

Puhi fajta čez steho.


Naslednji zelo lepi raztežaj (6a+).




Deseti, zadnji težji raztežaj (6c).


Vesela in zadovoljna na planotastem vrhu.

Križevnik - Hot line

V nedeljo popoldne še pograbim doma krmo, nato pa jo z Lukom udariva na kraj lanskoletne odiseje - Križevnik. Tam sva lani po precej dneh dela, s "piknikom" končala delo v novi smeri. Upala sva še na en plezalski obisk, pa ni dalo vreme. Tokrat pa vse kaže na odlično vreme, stene so povsem suhe, pa oba imava čas.
Dostop je krasen. Srednji tempo, saj imava dovolj časa, srečava Grmote, ki se zadovoljna vračata iz dobre smeri. Ko sva že zelo blizu podnožju, steno obsije sonce. Kaj še hočeva lepšega?
Večer končava z večerjo in malce alpinističnega "čveka" v bivaku.
Jutro pravo, ne premrzlo. Pod steno sem , kot ponavadi pred težjimi smermi, malce "napet". Luka izgleda popolnoma odločen opraviti prvi prosti vzpon, jaz pa si jo želim preplezati prosto kot drugi. Prvi raztežaj Luka sigurno prepleza. Mene je do sedaj obakrat pošteno navil, zato se ga kar malce bojim. Pa gre plezanje zelo dobro. Hitro sem čez spodnji del do svedrovca, tam najdem precej boljšo kombinacijo do lukenj, kjer se dobro spočijem in zelo sigurno odplezam čez najtežji del z manjšimi oprimki.
Drug raztežaj je odličen. Lani ob poskusu sva imela oba kar nekaj težav (po tem raztežaju pa sva zaradi dežja tako sestopila). Tokrat Luka pleza, kot bi se sprehajal. Jaz začnem dobro, pa se po sigurno stisnjenih prvih dveh malih oprimkih na najtežjem delu, zafrknem in grem naprej na zgornji mali grif. Nad njim naenkrat ni nobenega oprimka več. Nič mi ni jasno. Je pa tako majhnen, da ne morem nazaj. Poskusim navzgor na mali rob, pa je res mali in se zložim. O, jeb... Zelo hitro pa vidim malo nižje špiček na katerega bi moral iti. To takoj popravim v naslednjem poskusu in res lahko vse "kripme" sigurno držim in grem sigurno na večji grif. Naprej pa le plezam, vse izvajam sigurno in uživam.
Podobno je v tretjem raztežaju, ki je sicer lažji od drugega, ponuja pa krasno plezanje.
Po lažji prečki, sva na rampi Ruške smeri in pod najtežjim raztežajem najine. Približno 40 metrov natančnega plezanja. Začetek pa škrapljicah, nato najtežji del po slabih zaobljenih oprimkih in stopih in nadaljevanje po robčkih. Odlično tehnično plezanje. Luka ga opravi z odliko. Ko začnem s plezanjem, obsije steno sonce. Malce moti vidljivost, pa tudi toplo je. Vseeno mi gre dobro. Spet sigurno rešujem krasne plezalske detajle, nekaj težav imam spet pri nalaganju na navzdol obrnjen stop (musič). Pa le najdem slab stranc, se kar pošteno napnem (malce ehh..) in sem s celo težo na stopu. Dosežem mali oprimek in iz njega boljšega. Nadaljevanje je spet super.
Sledi čudovit raztežaj po veliko streho. Škraplje do pod strehe, šalcasti podprijemi strehe in odličen prehod čez streho takoj na desnem delu. Lani je Luka nadaljeval še kakšne tri metre v desno do kamina. Tokrat ga pa izjemen prehod kar ponese, tako da ga šele jaz spomnim, da pa lani tega dela nisva plezala. Je pa seveda lani bil celoten prehod pod streho in čez, moker.
Po najlažjem raztežaju sledita še dva raztežaja izjemnega zaključka. V prvem 40 m poči, bolj in manj široke. Na trenutek kar naporno, a izjemno plezanje. V zadnjem raztežaju pa še 20 metrsko nadaljevanje po navpični poči, sledi rušnata polica, nato pa zanimiva zajeda in plošče do vrha stolpa.
Za nama je krasna pot dela in doživetja, tokratno plezanje pa je končna pika na i poti do smeri Hot line.
Ja, smer je opremljena zelo "šparovno", potrebno je imeti in znati odlično uporabljati metulje in zatiče (tudi v tem elementu je Luka pravi mojster). Vsa sidrišča so opremljena z dvema svedrovcema. Svedri so tudi tam, kjer ni možno varovati s premičnimi varovali, vse ostalo, kot rečeno, metulji in zatiči. Z vrha se spuščamo po vrvi. Najprej 3 x (2x60 m vrv) po smeri, nato krajši spust po rampi Ruške smeri in nato še dva krat ob Ruški. Vso jurišno delo je opravil Luka (vso opremljanje in plezanje v vodstvu), jaz pa sem se trudil biti dober "šerpa" in podpora. Luka je opravil 1. vzpon z rdečo piko, jaz pa kot drugi v navezi.

Izjemen večer.


Bivak


Vstop v prvi raztežaj.


Fantastičen zaključek previsnega dela drugega raztežaja s šalco.

Začetek tretjega raztežaja.

Peti, najtežji raztežaj.

V "škrapljastem" delu raztežaja.


Proti koncu pa iskanje robčkov.

Pod streho v šestem raztežaju.

Začetni del osmega raztežaja, pooooč.

In ta poč se konča šele po dvajsetih metrih zadnjega raztežaja. Fantastično!


Po Lukovi skici in vrisu smeri ni težko najti. Ocene pa so, po moje, "šparovne", tako kot opremljenost. Važno je le, da gre za res odlično smer, ki nama je poplačala ves trud. Ponavljalci, ki bodo smeri dorasli, pa lahko pričakujejo krasno doživetje ambienta in plezanja.