Ave Maria v Rote wandu

Iz krasnega marca je prišel zelo moker in  hladen april, tako da s plezanjem daljših smeri ni bilo nič. Malo Kotečnika in Slomnika in predvsem stenca, tako da ne povsem "zarustam". Danes pa prvič letos Rote wand in smer, ki me že kar nekaj časa zanima, Ave Maria. V vodniku je opisana kot lepa z najboljšo Rotewandovsko skalo in malce slabšim varovanjem (dve zvezdice od štirih).
Dan je krasen, le malo toplo je za ta čas. Se pa že na dostopu kaže nekaj oblakov, tako da sonce le ne žge čisto direktno v hrbet. Spet sva zgodnja, pa je na parkirišču že cela vrsta Madžarov, ki gredo, na najino srečo, proti Rothelsteinu. Pod steno sva ena prvih, tako da je ljubi mir.
Smer je prva  levo od Waschrumpla (pribl. 20 m), ene najbolj plezanih smeri Rote wanda. Prične se z zelo lepo škrapljasto ploščo. Sledi še en podoben, a malce lažji raztežaj. Tretji je edini lahek in pripelje na travnato polico. Že naslednji pa me kar preseneti z zanimivo, kar zahtevno prečko in nadaljevanjem z malimi stopi in oprimki. Peti raztežaj je res prava poslastica. Stena se postavi še bolj pokonci, skala pa krasna s škrapljami. Zadnji raztežaj pa postreže še z delikatno plato in lepim nadaljevanjem.
Smer je res lepa z odlično skalo. Varovanje s svedrovci, kateri so bili verjetno v zadnjem času še dodani, tako da  varovanje ni problem in tudi dodatnega varovanja z zatiči in metulji, vplezani plezalec verjetno ne rabi. Ocena 7. Meni se je sicer najtežji zdel 4. raztežaj, v vodniku pa nosi največjo oceno zadji, ki mi je bil od zadnjih treh, najlažji (ocene zadnjih treh v vodniku: 7-, 7-, 7).
Ker je imel Zdenko nekaj dni nazaj nekaj smole pri prenašanju "hlodov" in se je udaril na rebrca, ga začne v smeri kar precej boleti. Tako z najinim naslednjim ciljem ni nič. Po malce dremanja v senci, splezam dve kar gladki platasti smeri okrog smeri Kongoplatten, kjer je pet krajših smeri (do 45 m). Prva je Edelwestern z oceno 7+, druga pa Kurz und bundig (7-/7). Obe na trenutke spominjata na Trapez v Kotečniku. Zelo lepa škrapljasta skala in kar pošteno plezanje za te ocene, še posebej v prvi smeri.

Zupanova smer v Koglu

Včeraj sva z Zdenkotom naredila "premik" iz prejšnjih dveh obiskov Logarske doline v Kamniško Bistrico. Seveda, Kogel, idealna stena za takšne tople pomladne dni. Najin cilj je "zopet" Zupanova smer. Okrog Zupanove imava res celo "štorijo". V glavnem, preplezati nama jo je uspelo v četrtem poskusu. Seveda nisva tri krat zgrešila. So bila vedno vmes različna naključja. Prvič sva jo res zgrešila nad gredino in sva nadaljevala po Kamniški. Drugič naju je točno pod steno začel pošteno močiti dež. Tretjič sem na vstopu "opazil" da mi manjkajo plezalniki in sva raje zavila v Virensa. Včeraj pa je "ratalo". In vsekakor se je izplačalo biti potrpežljiv. Res gre za zelo lepo smer, ves čas lepo "napeto". Malo smeri pri nas tako spominja na dolomitske lepotice, kot Zupan.
Po krasnem uvodu predstavitve Zupanove smeri v Miheličevi knjigi Slovenske stene, manjka malo bolj natančen opis, predvsem pa bolj natančna skica, ki je verjetno že kar nekaj plezalcev pripeljala do "kiksov. Naju je že pri prvem poskusu. Včeraj pa dva, ki sta nama sledila.
Tako upam, da bosta moj opis in skica, morda komu v pomoč.






Smer se prične z 10 metrsko prečnico po polici v kot. Začetek prečke približno 30 m levo od Virensove smeri.


Sledi 30 m navpičnega plezanja bolj in manj po kaminu.


V tretjem raztežaju po poličastem svetu v levo, malo gor, nato malo dol do kota, gor na prvi stolpič, naprej na drugega in malo navzdol. Tu sva midva "štantala" (dva klina).


Četrti raztežaj začneš še z krajšo prečko, nato pa navzgor na nov stolpiček, krajšo zajedo, ki jo kmalu zapustiš po policah v desno. Po nekaj metrih gor na naslednjo polico in desno do v levo usmerjene zajede. Po njej do police, ki se razteza čez celoten Kogel. V petem raztežaju gremo po travnatih poličkah navzgor, proti desni pribl. 15 m. Šesti raztežaj se prične s previsom, nadaljuje pa s plezanjem malo proti desni in rahlo proti levi navzgor do udobne police (tu ni nobene izrazitejše prečnice). V sedmem raztežaju gremo desno okrog roba, navzgor do police, ki vodi pribl. 5 metrov proti desni, navzgor na novo polico in spet malo desno na novo udobno stojišče.

Osmi (po moje najtežji) raztežaj pričnemo z nekaj metri zajede, gremo malo v desno, spet navzgor čez odprto steno, desno proti luski in levo v kratko, a precej spolzko zajedo in po njej na novo udobno polico.







V devetem raztežaju sva z Zdenkotom plezala proti levi na udobno poličko, če pravilno razumem, pa gre original po nekaj metrih v zajedo proti desni. Vsekakor je "najina" varianta dovolj plezana in izjemno lepa.





Tako sva v desetem raztežaju plezala izrazito prečnico. Najprej malo navzgor, nato pa po šalcah v desno do luske. Po njeni notranji strani in naprej v prečnico. V zadnjem raztežaju pa gremo še nekaj metrov v desno, nato navzgor v poč, po njej pribl. 5 metrov. Sledi prečnica v desno do pod strehe in okrog nje na rob stene.