Grazer bergland, Rothelstein, smer Postlerweg

Tokrat pa mi uspe oditi v Graške hribe v bolj nežni prijetni družbi. Vreme sicer ne obeta sonca, dežja pa tudi ne. Ko z Neno prispeva na parkirišče, je sicer bolj megleno in še vse mokro od nočnega dežja, vendar se skala hitro suši, tako da se ne ustrašiva in greva pod smer Postlerweg v Rothelsteinu. Začetek je malce bolj vlažen, višje kot sva bolj je skala suha. Lepi raztežaji pa si kar sledijo. Ni kaj, pravi Graški hribi, sicer poraščene police, ki pa se jim izogibaš v res lepi, čvrsti skali z veliko luknjami in dobrimi grifi. Ni kaj, oba uživava v lepi plezariji, miru sten in vsaj upam, da se oba strinjava, prijetni družbi. Proti vrhu priplezava bolj v oblak, malce je hladneje, pa naju kapljice lepo spustijo iz stene in nazaj do avta.
Smer je vsekakor zelo lepa, težave lepo razporejene, najtežja raztežaja 4+, večino pa so štirice, skala odlična, travnatim policam, pa tako, kot tu v večini smeri, se da prav elegantno izogniti. Opremljenost dobra, je pa več ''štantov'' na drevesih, tako da je potrebna še kakšna dodatna gurtna.

Grazer bergland, Rote wand, smeri Synewel in Resterschiesung

Kot vedno čas gre prehitro. Od mojih zadnjih hribov je že dober mesec. Komaj čakam, da malce poplezam v miru sten. Tokrat se najprej dogovarjam z Zdenkom. Ker bi rad šel dve smeri, pokličem še prvega Marka (Šaraca), ki pravi da v nedeljo nima časa in da bi verjetno šel drugi Marko (Mavhar). Ta je hitro za akcijo. Zdenko se tudi odloči, da bosta šla sama z Andrejo v, za njiju primerno smer, tako da imava z Markom proste roke. Navijam za eno težjih smeri (vsaj v Rote wandu) v vodniku Grazer Bergland, Synewel. Marko je za to. Se pravi, greva. V Synewelu naju pričaka dolg (50 m), kar zahteven prvi razteža (7+)j, ki me še ne dovolj ogretega, kar malce ''zatrdi''. Lepi detajli v ploščah si tu kar sledijo skoraj cel raztežaj. Sledita dva lažja raztežaja do police, tu pa je svet spet bolj pokonci. Najprej raztežaj sedmice, nato pa še malce težji, 8-. Lepo, a detajl je bolderček sredi raztežaja. Z levo stisk malega grifa, precej visoko nalaganje na desno nogo in kar ''ornk'' poteg na poličko, pa še tam se je treba ujeti zraven, da sem čez. Naslednji raztežaj znova sedmica, zadnji pa je najtežji, osmica. Večinoma zelo lepo plezanje v rumeni skali, najtežje mesto pa znova bolderček, kjer mi ni uspe čisto na pravem mestu prijeti ključnih oprimkom, tako da se ''zložim''. Ko mi je jsano, da je treba stisniti malce na drugem mestu, kar se ne vidi, so gibi jasni, tako da grem lepo naprej. Marko pa na flash lepo zleze in kar zelo hitro sva na vrhu smeri (slabe 3 ure). Tu pa moja nerodnost, z zadnjega štanta mi pade plezalnik. Nič, ''abzajlava'' če ga bova slučajno našla. In najdeva ga neverjetno hitro, saj je padel skoraj na glavo plezalcema na sidrišču v Rupertini.
Pa še malce povzetka za Synewel. Kar zahtevna smer, sicer lepa, najtežja mesta pa sta bolj ''bolderčka'', za to mi malo manj odgovarja, ker imam rajši bolj vzdržljivce. Lepo navrtana, vendar je le potrebno po nekaj metrov ''zategniti'' v sedmici. Ocene raztežajev pa so kar ''prave'' (7+, 4, 3+, 7-, 8-, 7, 8).
Druga smer je na vrsti Resterschliesung, krajša smer (100 m) v sredini stene. Kaj reči, lepo uživaško plezanje, ki kar prehitro mine. Lepo ''zrihtana'', ocene (6+, 6+, 7/7+, 7/7+) malce bolj pohlevne. z zadnjega sidrišča si v dveh ''abzajlih'' na tleh.

Dolomiti, Tofana Di Roses, smer Spigolo Sam

In gremo še malo v Dolomite. Napoved vremena je lepa, a sredino jutro naju pričaka z Tofano odeto v oblak. Ko prideva pod steno vidiva navzgor le kakšnih 10 m, pa še to prav temno. S Puhijem se malo gledava, kdo bo prvi rekel, da greva nazaj. V takšnem nama pa res ni treba v steno. Popoldne malce tavava pod Piz de Boe in iščeva željeno smer, pa je nejdeva. Zlezeva eno z dvema raztežajema, pa se konča, tako da je plezanja za ta dan dovolj.
Četrtek naju pričaka z soncem obsijano Tofano, tako da bo pravi dan. Namenjena sva v smer Spigolo Sam (6c), ki poteka na območju raza drugega stolpa, blizu smeri Constantini - Ghedina. Smer so leta 2011 preplezali Massimo Da Pozzo, Natasha Da Pozzo in Sammuele Majoni. Gre za  ''klasično'' smer Da Pozza v Tofani. Super skala, opremljena s svedrovci, ki pa so precej narazen. Mislim da ni v nobenem raztežaju več kot 5 svedrovcev. Sidrišča opremljena za spuste po vrvi. Težavnost spodnjega dela zelo konstantana okrog 6b, odstopa pa raztežaj (7.r) čez strehico, ki ima oceno 6c. Po devetih raztežajih gre smer okrog roba v levo, se malo pridruži klasiki Constantini - Ghedina, kjer so težave v dobri štirici, zmanjka pa opremljnosti, tako da je dobro imeti s sabo dva do tri srednje velike metulje in zatiče.

Križevnik, Svoboda

Ko spet najdeva nekaj skupnega časa s Puhijem, ta predlaga Križevnik, kamor si že dolgo želi. Sam sem tu preživel že precej časa in vedno je divje in lepo. Nisem pa še plezal najbolj plezane težje smeri v predostenju, Svobode. Tako je izbira jasna. Oba s Puhijem veva, da so vse smeri  v Križevniku resno plezanje in da tudi Svoboda, kljub večjemu številu ponovitev, spada v ta razred. Smer poteka po najizrazitejši poči predostenja. Že na pogled je stena tu divja in zeloo pokonci, tako da ni šale v nobenem raztežaju. Začne se z lepo zajedo, ki jo preplezaš v dveh raztežajih, ki sta oba okorog VI+. Nato pa slediš ploščam in spet zajedi, ki vodi proti desni. Skala je neverjetno škrapljasta in ostra, tako da bi se vsak padec, če ne bi odletel v zrak, končal vsaj s poštenimi odrgninami. Klini, ki jih v tem raztežaju je nekaj, so od ''konzervnih pokrovov'' do kašnega, ki je le mogoče malo bolj zaupanja vreden. Tako si je potrebno večino varovanja utrjevati in urejati z metulji in zatiči, kar velja praktično za celo smer. Štanti pa so zaenkrat vsi s po dvema klinoma.
No tam, kjer začne zajeda zavijati v desno, se pričnejo kar poštene težave, kjer se je potrebno truditi, da v poči najdeš ravnotežni položaj. Podoben je naslednji raztežaj, ki vodi najprej po previsni poči v levo, nazaj v zajedo, nato po njej in zadnji del spet po zanimivi izpostavljeni prečki v desno in navzgor v kot pod streho. Tudi tu se je potrebno kar potruditi. Prečnica pod streho pa je nekaj posebnega. najprej sicer gledava plošče pod streho, ki so sigurno preplezljive, vendar bi se verjetno ne dalo urediti nikakršnega varovanja. Tako gremo navzgor pod streho, prečnica proti desni, kar malce neverjeten prehod navzdol, kjer za trenutek kar obvisiš na šalci, noge pa zabingljajo po zraku, da bolj na slepo dosežejo skalo pod streho. Sam komentiram, da je kar malce ''scary''. Nato je potrebno še malo v desno navzdol, da prideš do kamina, po katerem plezaš kakšnih deset metrov, kjer te pričaka sidrišče. Tu pa se nekako ''vsili'' raztežaj, ki ga ni na skici. Zajeda proti desni, povsem očitna. Na skici bi po kaminu ža kar plezal po ploščah proti levi nekje do petke. Tu je pa proti levi še vse pokonci in malce previsno, tako da  je zajeda edini naravni prehod. Nad njo pa res prideva do plošč, po katerih greva v levo iz stene.
Smer je, seveda, prvi preplezal Franček Knez z drugo legendo slovenskega alpinizma Lidijo Painkiher. Kot sem omenil je v smeri sicer nekaj klinov (ali starih svedrovcev), je pa nujen komplet metuljev in zatičev. Še nekaj o ocenah. Kot sem tudi od večine ponavljalcev slišal ali bral so težave kar večje, kot so označene v vodniku. Sam predlagam po raztežajih naslednje: VI+, VI+, VII+, VII+, VII-, V+, VII-, V+.

Triglav, Kratka Nemška gor, Slovenska dol

Včasih čutim kar potrebo da grem v hribe sam, ali da se ''potopim'' v svoje misli ali pa jim malce ''zbežim'', tako kot to poskušam to poletje. Seveda pa je nujna zbranost, v katero me stena avtomatsko potegne. Tokrat me v zgodnjem jutru v Vratih spet pozdravi dobro jutro, parkiranje je tri evre in pol. Nato pa šibam proti steni. Nemška in Slovenska imata skupen vstop, kjer je potrebno preplezati vstopni prag, nato pa gre Nemška v desno, Slovenska pa v levo. Nazadnje sem, pred leti, po Nemški sestopal. Tokrat malce pozabim linijo, se držim raza in naenkrat sem kar v malce večji naklonini, kot se je spomnim. Tako moram kar malce pomisliti, kako zadevo speljati. Ko pa le pogledam skico, ki jo imam v fotoaparatu ugotovim, da plezam levo varianto na grad. Malce je težja kot desni obvoz. Na Nemškem turncu se vpišem v knjigo, nato pa se hladim na snegu v Nemški grapi. Na levi strani najdem lepe prehode v čvrsti skali in hitro sem na prečnici v levo in pod Zimmer-Jahnovim izstopom, ki je res ''fajni''. Čvrsti malo manjši robeki v plati, nato pa previs s šalcami in znajdem se na polici proti Frelihovem izstopu Slovenske smeri. Po njej v levo, navzdol v grapo in prečnici do snega. Snega je še več spodaj, kjer iščem obvoze na desni strani in na trenutke se sigurno ukvarjam s štiricami.
Kar kmalu pa sem tam, kjer sem zjutraj začel. Ura je enajst. Sledi  še malce hitrejši sestop do Aljaževega doma in super turca je zaključena.