Greben Kukova špica-Škrnatarica-Dovški Križ, Zeleniške špice

 Izgleda da bo letošnja hribovska sezona bolj tako, tako. Precej je seveda krivo vreme, nekaj pa tudi druge reči. Vseeno sem uspel v zadnjih dnevih v dveh pravih turah za hribovsko dušo. Včeraj ''prelet'' grebena Kukova špica-Škrnatarica-Dovški Križ, nekaj dni nazaj pa bolj lagodno čez Zeleniške špice. Na takšnih turah sem rad sam ali pa v družbi ljudi, ki mi veliko pomenijo. Na takšna načina sem opravil tudi ti dve turi. Ko sem sam sem zelo rad ''lahek in hiter'' z zgodnjim začetkom. To se mi je včeraj zelo dobro obrestovalo. Na Kukovi špici sem stal ob pol devetih zjutraj, ko je bil še čudovit razgled, dobre pol ure kasneje pa sem že napenjal oči po Škrnatarici. Po grebenu proti Dovškem Križu se je še malce pokazalo sonce, potem pa je vrhove zagrnila megla.
Vsekakor tura za izkušene hribovce, ki so vajeni plezanja tudi v bolj krušljivih skalah. Vsekakor pa izjemno lepa. Za turo sem porabil slabih pet ur.

Paklenica, Anića kuk, Nema Dinka do Dinka, 50 and life to go...

Končno malo dopusta. Z Maticem bi sicer raje odšla kam v malo bolj hribovske konce, pa je vremenska napoved lepa le za obmorske kraje. Tako se v četrtek popoldne odpeljeva v Paklenico. Ja, kar 7 let je že od mojega zadnjega obiska. Tokrat je tu veliko plezalcev iz naših krajev, saj imajo ''naši'' iz odseka tu tabor.

Zvečer dežuje, zato prespiva kar v avtu in zjutraj zelo zgodaj (kot se izkaže, prezgodaj) se odpeljeva proti kanjonu. Pred sedmo sva že pod smerjo Nema Dinka do Dinka. Strm začetek in že na prvem sidrišču sem v soncu, ki že od prvih žarkov sveti točno v steber, kjer poteka smer. Tako je tudi v drugem, ta težkem raztežaju (7b) in v tretjem, nato pa le doseževa kot, kjer sva le v senci. Če bi še lepo poležala dve uri, vstopila okrog desetih, bi celo smer lepo preplezala v senci. Uf, vsaka šola nekaj stane. 

Smer je res zelo lepa. Na srečo mi na soncu še ni tako vroče, da bi se mi prsti preveč potili, tako da jo lahko res lepo odplezam. Seveda je v celoti opremljena. 

Sobota je precej bolj vroča, tako da nama za malo bolj ambiciozen cilj hitro zmanjka volje, odločiva pa se za bolj novo smer 50 and life to go, ki poteka v levem delu stene, ki je najbolj v senci. Spet super, pokončna plezarija, kot bi plezal v kakšnih dolomitskih stolpih. Luske pa so včasih kar strašljive, še dobro, da je smer zelo dobro opremljena. 

Nato odplezava še drugo Dinkovo smer, Kava kod Dinka in vsekakor je plezanja za tako vroč dan dovolj. 

V nedeljo pa  izpolniva želje najbolj zagnanima tečajnikoma AO-ja Stini in Janu in greva z njima v Anića kuk veliko klasiko Velebitaško in se imavo vsi zelo fajn.

Rote wand, smeri Kunststucke in Graue Maus

Po zelo dobrem in lepem začetku plezanja v skali v plezališčih v tem letu, je v soboto bil lep začetek v daljših smereh. Krasen spomladanski Rote wand, topla in suha skala, rožice počasi pričenjajo cveteti. Plezava z Maticem, tako da si lahko izbereva še malce zahtevnejše smeri. Od smeri težjih od šest, ki so v vodniku, mi je ostala samo še Kunststucke. Smer z oceno 7+/8- leži bolj v desnem delu, tako da se je treba malo bolj potrudti pri dostopu, je pa zato malo krajša (150 m ali 4 raztežaji). Na začetku malo iščeva dostop, začne se dober meter levo od smeri Biovandal. Najtežji del (7+) je malce zoprn, ker kar malce ''zmanjka'' grifov in se je treba zadovoljiti z malo luknjico. Drug, najtežji (7+/8-) poteka po zelo lepi plošči in je sestavljen iz dveh težjih mest. Tretji raztežaj je prav fantastičen (7-), plezava pa original (v levo). Naravnost pa poteka varianta (8-), ki tudi izgleda zelo lepa. Pa kdaj drugič. Sledi še malce lažji raztežaj, nato pa po gamsjih poteh do vrha. Smer je zelo dobro opremljena, tako da so potrebni samo kompleti.

Kot druga pa je na vrsti zelo lepa Graue Maus, ki sem jo plezal lansko leto.