Z Maticem nama je, seveda, to glavni cilj tri dnevne dolomitske turneje in vsaj zame eden najbolj željenih ciljev sezone.
Tura se začenja na parkirišču Capanne alpine. Tu je lepa dolina obkrožena s krasnimi stenami, ki žarijo v večernem soncu. Jutro je hladno. Zvečer, ko sva midva že v spalkah, se pripeljeta še dva naša odlična plezalca, Tomaž in Matjaž, ki pa sta zjutraj tako hitra, da gresta mimo najinega avta, ko sva midva še v spalkah. Ko pa se kasneje videvamo v steni, kjer plezata sosednjo smer le nekaj metrov na levi, povesta, da so bile zjutraj le tri stopinje celzija.
Midva se že zvečer odločiva, da zjutraj ne bova hitela. Sonce posije v steno okrog enajstih. Računava pa, da če vstopiva v smer okrog devetih, bova imela dovolj časa do večera, bo pa že malce topleje. Pa oblečena sva pošteno, dve majici z dolgimi rokavi, vetrovka in na vsakem "štantu" rokavice. To se pokaže za kar ustrezno, tako da je ves čas znosno.
Dostop pelje navzgor po lepi dolini mimo planinske koče Scotoni in jezerca pod steno. Dostopa je za dobro uro. Stena od spodaj izgleda res divje. Previsi in strehe eden nad drugim. Lažjega začetka je sicer ravno za en raztežaj, potem pa se zadeva postavi pokonci. Prvi "pravi" raztežaj je bolj slabo opremljen, tako da mi prideta prav manjši metulj in zatič. Sta pa notri dva svedrovca in "za vedno" zataknjen metulj. Višje pa je smer povsem opremljena s svedrovci. V tretjem raztežaju (6c) me kar "matra", sem še precej trd. Sledi raztežaj 7a, tri strehice, ena za drugo. Kar pravi in me tudi kar pošteno navije. Sledita dva lažja raztežaja, nato pa naslednji 7a+. Matic ga zgledno prepleza, sam pa ga tudi uspešno "pofajtam". Na najtežjem mestu so oprimki precej mali, tako da je potrebno kar stisniti. Sledijo trije lepi srednje težki raztežaji v okviru 6b, nato pa še najtežji z omenjeno oceno 7b+. Kot prvi je na vrsti Matic. Streha in še nakaj metrov previsa. Najtežji del se pokaže za "bolderček" z malimi oprimki čez streho, nadaljevanje pa je spet malce lažje vzdržljivostno plezanje. V prvo je bolderček za oba malce pretežak. Ga ni prav lahko na hitro "poštudirati", saj moči na tako malih oprinkih ni ravno za dolgo. Maticu je po kratkem počitku zadeva jasna, spusti se na "štant" in raztežaj uspešno prepleza. Podobno je z mano. Kombinacijo seveda vidim pri Maticu. Oprimki so mi kar mali, v prste pa sem se precej ohladil, tako da luknjice za levo roko ne morem obdržati tako dolgo, da bi prestavil levo nogo precej višje, kjer bi lahko zadržal mali oprimek z desno roko in naredil gib z levo roko na malo stransko luskico. Matic drž in obvisim na "štriku". Prsti se mi hitro segrejejo in uspešno izvedem gibe. Matic me spusti pod streho do dobrih oprimkov. Štartam kar tu in uspešno preplezam do Matica. Po športnih pravilih plezanja je pa to vzpon z rožnato piko.
Do krožne police Cime Scotoni, kjer se smer konča, sledita še dva lažja raztežaja. Ob pol šestih sva na vrhu smeri. Zelo vesel stisk rok in za nama je super smer. Prečenje po divji polici iz stene, lep sestop mimo jezerca in pivo (brezalkoholno iz najstarejše pivovarne na svetu) v koči, pa so le še lep zaključek dneva.
Ja, smer je, kot je že omenjeno, praktično povsem opremljena s svedrovci. V težjih raztežajih so kar pogosti, v lažjih pa dobro za hribe. Na vseh "štantih" sta dva svedrovca (razen na prvem, kjer je le eden in zadnjega, kjer je en klin). Skica smeri na spletni strani planetmountain je solidna (le malce preveč stran od klasike Lacedelli/Ghedina je narisana, saj se na enem mestu celo povsem stikata).
Ni komentarjev:
Objavite komentar