Divja zver v Rjavčkem vrhu

V četrtek je bil spet čas za hribe. Luka ima spet velike načrte, kar je seveda za plezalca njegovega kalibra povsem prav. Poskusiti opraviti prvo ponovitev in še večja želja, tudi prvo prosto ponovitev atraktivne smeri v Rjavčkem vrhu - Divje zveri. Zaključek smeri je res divji. Od daleč vidne velike strehe dajejo videz nepristopnosti ali velikih težav.
Ocena smeri prvih plezalcev, Janka Oprešnika in Jasne Bratanič, je VII+,A1. Prosto pa ni bil preplezan raztežaj pod veliko streho.
Dan je že zjutraj čudovit. Sončno, jasno, pa ne tako silno vroče kot pred dnevi. Tako je hoja zelo prijetna. Sva malce bolj pozna, ker greva v vzhodno steno. Tako samo še vstopiva v soncu, v drugem raztežaju pa počasi odplezava v senco. Prvi raztežaj je lažji in naložen, kot je ponavadi v naših hribih, potem pa se že začne "prava" plezarija. Malce navzgor na stolpič, kratko v desno na počeno lusko, nato pa navzgor do prekrasnih kompaktnih plošč, sredi katerih je "štant". Naslednji raztežaj je v celoti lep v odlični skali. Malce po ploščah v desno, kjer je najtežje, nato pa v levo do poči in po njej proti desni do "štanta" v kompaktnem žlamborju. Od tu je potrebno kar hitro ven v desno okrog previsov in navzgor do police ter še po njej v levo. Ta raztežaj je lažji, pa kar lep. Tu smo naenkrat pod ogromnim previsom, do katerega vodita dolga poč in zajeda. Lotiva se je malce po levi, po precej krušljivem svetu, nato pa v poč in zajedo, ki pa je večino lepa in kompaktna. Pa skorajda dva kompleta metuljev gresta v tem raztežaju (predvsem malo večji). In tu sva pod streho. Že od spodaj, kljub temu da je pa letos praktično vse res suho, izgleda poč pod njo črna od vlage. Ko pa jo Luka pošlata pa je še "huje". Spolzka je kot polž. V njej so nekakšni lišaji, ki rasejo samo v večni mokroti. In res dvomim, da se ta poč kdaj toliko posuši, da bi se dala splezati. Luka dolgo poskuša in vsakič ga odnese. Nato pa, malce tudi po mojih nasvetih, poskusi po ploščah pod streho. Kmalu se zadeva izkaže za preplezljivo, je pa zelo vprašljivo varovanje. Poč se da lepo varovati (ali pa tehično preplezati) z metulji. Na koncu strehe pa je tako svedrovec. V ploščo pa ne gre nič. Lukata seveda zelo žene želja po vzponu, vendar je še mene strah če bi res na takšen način poskusil, kajti morebitni padec bi bil zelo grd. Tako na koncu prevlada pamet. Za prosti vzpon po plošči bi bilo potrebno dodati en svedrovec. Potehničariva pod streho. Sledi še zelo atraktiven zaključek smeri. Slabe deset metrov visoka previsna poč z izjemno gladko ploščo, kjer skorajda ni stopov. Tako je treba res "štemati" in zaupati nogam povsem na trenje. Zadeva je silno naporna. Luka je res že pravi mojster poči, saj jo suvereno pleza z varovanjem z metulji. Sta pa tu tudi dva svedrovca, za katere pa nama res ni najbolj jasno, zakaj sta tu, saj se da v celoti varovati (ali pa "potehničariti") z metulji. Jaz imam v poči precej več težav. Tu me v srednjem delu navije kot "psa", nato je le malce "odmora" da se nadiham in se prebijem čez zadnji del. Sledi še lep, lažji zadnji raztežaj rahlo proti levi.
Pa sedaj še čisto tehnični podatki. Z Lukom Krajncem sva uspela opraviti 1. ponovitev smeri. V smeri je 11 svedrovcev (4. na sidriščih), od katerih jih ima 10 sedaj tudi ploščice. Na vseh sidriščih, razen na četrtem, kjer se je svedrovec zlomil, sta ali vsaj dva klina, ali 1 svedrovec in je možno dodati metulja ali zatič. Vso varovanje je možno urejati z metulji (2 kompleta) in zatiči, na četrtem sidrišču pa je sedaj samo en klin (dadati je potrebno še enega). Skica smeri iz vodnika je zadovoljiva, vris pa ne najbolj natančen, tako da upam da lahko to popravi moj vris smeri na fotografiji.
Smer je atraktivna, lepa, zahtevna in vredna obiska. Luka že razmišlja, da bo vprašal "Zumbata" Oprešnika, če sme dodati svedrovec za prosto po plati...
Prelep večer in večerno sonce v Ojstrici pa je dnevu dalo piko na i. Ja, hribi so lepi, pa če rata prosta ponovitev ali ne. To mi letos uspeva doživljati v celoti.

Vršiči - levi del in Korošica

Korošica je res prekrasen kraj. Velikokrat sem plezal v stenah Dedca, Vršičev in Vežice. Tako sem si tudi zapomnil lepe in kompaktne nižje stence okrog koče. Pred kar nekaj leti sem se začel znova veliko ukvarjati z opremljanjen plezalnih smeri. Seveda je bil najprej na vrsti domači Kotečnik, kjer sem preopremil skoraj tri četrt plezališča. Za dušo pa sem se spomnil teh stenc okrog Korošice in da bi mogoče lahko tu "ratalo" plezališče v izjemnem ambientu. To mi je v zadnjih letih v popolnosti uspelo.
Višek krasnega plezanja pa zame pomenijo smeri v levem delu Vršičev. Tem smerem zelo ustreza malce prirejen zapis Igorja Mezgeca za neko smer v plezalnem vodničku Martuljek. Če bi bil nevoščljiv drugim plezalcem, bi teh smeri ne privoščil niti najboljšim prijateljem. Priporočam pa jih vsem!
Smeri so sicer omenjene na plezanje.net, kjer je tudi dve leti stara fotografija s smermi. Tu pa dodajam zadnjo verzijo, staro le nekaj dni. Dodajam pa še fotko dostopa.
Spodaj pa dodajam preglednico sektorjev na Korošici in pa vodniček za lani narejeni sektor Na Ojstrico.

Pa v tako prekrasnem okolju ne pozabite na vzpone na bližnje vrhove, kjer seveda prednjači Ojstrica.

Zajeda Šit

Za v nedeljo se z Zdenkom pogovarjava o kakšni dobri klasiki. Razmišljava o Direktni v Štajerski Rinki in Zajedi Šit, ki je še nisem plezal. Ker je Zdenkotu bolj vseeno, ker ni plezal še nobene, pade Zajeda.
Moram reči, da me je Zajeda precej presenetila. Pričakoval sem s klini dobro opremljeno klasiko, pa ni čisto tako. Ob zelo vidni vodilni razčlembi tudi z orientacijo ne bi smelo biti problemov, pa me je skica iz Slovenskih sten vodila, vsaj za moje pojme, zelo čudno. Pri takšnih skicah se najbolje izkaže namen ocen in vrisa raztežajev, da vsaj kolikor toliko veš kaj te čaka. Iz ocen v tej skici pa je veliko mest V+, A1 ali VI- A1, ko pa to plezaš prosto pa so stvari lahko precej drugačne. Nekje je lahko V+, drugje pa tudi VII. Med tem pa je precejšnja razlika, kako se lotiš plezanja. Nekako tako se mi je dogajalo v smeri.
Po začetnem malce naloženem raztežaju sledi zelo lepo plezanje v zajedo in po njej. Sledi prečnica pod streho in prehod čez previs ter znova prečnica čez lepe plošče nazaj v kompaktno zajedo. Po skici, bi moral že preplezati t.i. žlambor in biti pod raztežajem z oceno V+. Pa mi ni bilo povsem jasno kam sedaj, še posebej če naj bi bile težave v okviru petice. Nad nama je s travo poraščen previs, kamor lahko zataknem metulja. Tu kar naravnost je precej pretežko za pričakovane težave. Po temeljitem ogledu se odločim za prečko v levo. Tu nekaj metrov nad mano zagledam klin sredi plošče. Do tja pa ni lahko. Prečim še naprej v levo do zajede, nato pa po kompaktni plošči nazaj v desno do klina. Od tu dalje še malo desno v kompatno gladko zajedo, kjer najdem dva klina, nato pa je potrebno preplezati kar nekaj metrov gladke zajede brez možnosti varovanja. Tik pred koncem lahko zataknem večjega metulja. Od tu je najbolj logična prečnica v levo v kompaktne plošče sredi katerih naredim "štant". Ni kaj, lep raztežaj in hmm, to je bil ta žlambor. In zajeda levo je tista, ki je na skici označena kot običajen lažji "obvoz". Saj sem jo gledal in bi tudi šel po njej, če bi imel še kakšne tri metulje, ki pa jih nisem imel. Naslednji trije raztežaji so nato po pričakovanjih dovolj lepi in napeti. Sledi pa krušljiv previs, kjer sta dva klina precej nizko na levi strani, čezenj pa je izjemno gladka plošča, na levi pa izredno drobljiva skala. Če čofnem, bom poletel v luknjo, kakšne tri ali štiri metre nižje. Tako grem nazaj. Na desni je videti bolj plezljivo, je pa še precej večja razdalja od klina. Vseeno grem raje tu, ker lahko plezam zanesljivo, padec je možen le s kakšnim "grifom" v roki. Sledi navpična poč na desni strani zajede, po kateri je potrebno kar "fajtati", klinov pa je dosti. Na vrhu poči spet prečim v zajedo, grem čez njo in kmalu najdem klina za "štant". V naslednjem raztežaju naju čaka prečnica v levo do zajede, malo gor in pristaneva na polici, ki vodi v desno na ramo. Prečnica pa je, vsak do luknje, res zelo naložena, nato pa sledi lep prehod v desno do smeri Jesihove. Po njej, ob gremenju za Jalovcem, sestopiva in ostaneva suha.
Tako sem, če mogoče koga zanima, potek najinega plezanja označil na fotografiji in narisal skico in na njej označil moje mnenje o težavah.

Sivi vrag v Križevniku

Že kar nekaj dni je po najtežjem letošnjem vzponu. Takoj po njem je sledilo družinsko morje, tako da je sedaj nekaj časa za napisane vtise.
V četrtek 1.7. sem si v službi nekako priboril dan za hribe. Z Lukom se že nekaj časa pogovarjava o Frančkovi mojstrovini Sivi vrag v Križevniku. Smer je že dolgo tudi moja skrita želja. Izjemna linija v zelo strmi steni levo od Ruške smeri. Pa nihče je še ni ponovil. Luka se je odpravil v bivak že dan prej, jaz pa hitim zjutraj. Ob osmih sem že v bivaku. Čez dobro uro greva v smer. Oba s pravim spoštovanjem. Potek smeri je po ogledu skice precej jasen. Najprej zajeda, prestop v desno v drugo in po poči navzgor. Luka se je loti brez mencanja. Odlično mu gre, v desni poči in v previsu v prehodu v poč najde tudi kline. Ko začnem plezati je, kot po navadi pri meni, hitro konec strahu, ki ga zamenja zbranost. Plezanje je zelo lepo, v odlični skali. Vodstvo tudi v naslednjih raztežajih prepustim Luku in sam samo uživam v odličnem plezanju. Najtežji, tretji raztežaj, je kar pravi fajt. Rahlo previsna tanka poč, nato pa prečnica pod streho z majhnimi stopi in oprimki. Oba kar dobro "navije". Sledi lepa poč, nato malo naložena polica in lepe plošče. Peti raztežaj je izjemen. Poteka po ploščah z luknjami v stilu Mamolade, sledi pa še krasno plezanje po izpostavljenem razu.
Občutki po preplezani smeri so res krasni.
Podrobneje o smeri pa na fotografijajah.