sobota, 1. maj 2010

Rotewand in še kaj

Za mano je nekaj lepih počitniških dni. V ponedeljek sem se končno spravil na domačo skalo, nad mojim domov, na Maliču. Na sredi hriba se dviga skalna trdnjavica, na kateri se je pričela moja plezalna pot. Potem pa je dolga leta samevala. Že precej časa imam v načrtu, da bi uredil nekaj smeri, pa je vedno prišlo kaj vmes. V ponedeljek pa sem si le malo od bliže ogledal njen najvišji del in našel prav lepo navpično plezanje po poličkah. Tako mislim, da lahko nastane kakšnih 15 smeri. V torek sem, po dopoldanskem vihtenju motike, med sajenjem krompirja, nadaljeval z ročnim delom, med urejanjem dostopne stezice, ki je glede na strmo pot do skale, bila nujna ureditve. V sredo sva z Anjo, po dopoldanskem ogledu velikega potencial novih sten na Savinjskem koncu, odpravila na Čreto. Malce sva "preverila" moje lansko delo, ki se v polni meri kaže šele letos, ko je zima očistila zemljo in prah po lanskem čiščenju in vrtanju. Smeri so res lepe.
V četrtek sva se z Zdenkotom le odpravila, v že nekaj časa načrtovani, Rotewand v bližino Gradca. Najprej sva malo "lutala" po cestah, ker je pri obeh minilo že kar precej let, ko sva bila zadnjič tam. Pripeljala sva se že povsem pod hrib, vendar vodi od tam le pešpot iz doline. Tako sva morala nazaj v drugo dolino, od koder te pripelje cesta zelo blizu stene. Iz parkirišča je do stene le še dobre pol ure hoje.
Najprej je na vrsti, verjetno ena najpogosteje plezanih smeri, Washrumpel. Kvaliteta skale je v celotni steni presenetljivo dobro. Tako je tudi v tej smeri. Začetek v krasni, od vode razjedeni hrapavi skali. Sledi široka travna polica, nato pa za naju dva dolga (60m) raztežaja, spet po krasni trdni skali, kateri je edino treba priznati, da je že malce "zlizana", pripeljeta do vrha. Sestopiva v 15 minutah po lepi stezici.
Za drugo smer nisva čisto prepričana, katero bi šla. Zdenko predlaga eno, pa ne najdeva vstopa. Smeri je res precej, veliko jih ima na vstopu napisano ime. Ta, ki jo najprej iščeva, pa verjetno ne (vsaj midva je ne najdeva). Počasi greva pod steno v desno in najdeva dve imeni. Odločiva se za smer Weg das Schone manner. Zdenko ve vsaj toliko, da je to ena od starejših smeri. Vidiva pa, da je navrtana z lepljenimi svedrovci. Prva dva raztežaja sta fantastična, še posebej plošča v drugem, kjer skoraj vriskam na vsakem gibu. Sledi še približno 10 m krasne zajede, potem pa se lepota malce "poslabša" s prahom na skali. Potrebno je le malo več pazljivosti in včasih kakšen pihec, da očistiš grif, skala pa je še naprej odlična. Nato malce iščeva nadaljevanje pa travnatih policah, kjer se iskaže za pravo smer desna možnost. Naravnost je sicer zelo lepa plošča, pa Zdenko ni ravno navdušen, da bi nadaljevala kar po njej. Po tem raztežaju imava še več problemov, kjer nadaljevati. Sva pod vršnim delom stene, na široki travnati polici, nad nama vsakih nekaj metrov smer. Kje pa gre najina, pa nama ni čisto jasno. Tam, kjer sem najprej "štantal" se nadaljuje z lepljenimi svedrovci, vendar izgleda plošča precej težje, kot bi pričakoval za takšno smer. Zato prečim v levo, pa pridem spet pod nove plošče, kjer vodi smer, še malce levo pa vidim en lepljen svedrovec, naslednjega pa kakšnih deset metrov višje, tako da se mi zdi malce čudno, da bi zdaj bila smer tako redko navrtana, saj je bila ves čas do tu zgledno opremljena (seveda za dolgo hribovsko smer). Po približno 20 metrih, pa vodi naprej zajeda, ki pa se mi zdi najbolj logičen izstop iz takšne stene. Tako se odločim, da nadaljujem kar po plošči nad mano, ki je navrtana z navadnimi svedrovci. Sledi skoraj 10 m brez svedrovca, nadaljevanje pa je spet zgledno opremljeno. Plezanje pa ves čas krasno. V zajedi se je potrebno dobro znajti, da poiščeš rešitve na posameznih delih. Na vrhu sva zelo zadovoljna, da sva preplezala zelo lepo smer.
Ja, pa še o ocenah, če že te spadajo zraven. Za Waschrumpel sem zasledil ocene V+ in 6-, za Shone manner pa 6-/6. Vsekakor je druga smer zahtevnejša kot prva in tudi za te bi rekel tako kot zadnjič za smer Sivi volk v Klemenči peči, da je dobro do sigurno plezaš vsaj šestico po Francoski lestvici, da se podaš v te smeri (še posebej v drugo).
No, včeraj pa sva bila z Anjo še v "mojem grabnu", "kanjonu" ali t.i. Golobovih pečinah, kakorkoli že zadevo poimenujem. Lepo plezanje, dober trening in ugotovitev, da lahko izvajam kar težke gibe, česar sem seveda vesel. Tako mi mogoče uspe preplezati dva projekta, ki sta oba v območju ameriške ocene 5.13+.
Spodaj pa še malce fotografskega materiala iz Rotewanda:

Pogled na steno iz parkirišča.

Zdenko v 4. raztežaju Waschrumpla.

Pogled z vrha proti dolini, kjer poteka avtocesta.

Stena je polna cvetočih avrikljev.

Zdenko v 1. raztežaju Shoner manner.


Jaz drugem raztežaju.


V 3. raztežaju.


Na drugem sestopu pa srečava še zelo "fotogeničnega" gamsa, s katerim se mirno "pozdravimo", slikamo in nadaljujemo pot vsak v svojo smer.














Ni komentarjev:

Objavite komentar