Pa gremo rajši k včerajšnji plezariji. Stena seveda še temu času primerna - Klemenča peč. Višji hribi so še krepko zasneženi. Z Zdenkotom sva se sicer najprej menila za Rote wand v Avstriji, potem pa je prevladala Klemenča peč. Zadnjič sem tu plezal že, hmmm, recimo skoraj pred dvajsetimi leti.
Najprej se odpraviva v glavni klasiki Snoorky in Sarti. Obe smeri sta lepo opremljeni s svedrovci in nudita lepo poplesavanje po hrapavih ploščah. Ko se po vrvi pripeljeva iz prve smeri, se na vstopih v smeri prične "gneča". Za razliko od plezališč, kjer že malo koga poznam, tu srečam same stare znance na čelu z Acotom in Vikijem, nato pa priabzajla še Zobek. Res prava druščina starih asov, katerih sem prav tako vesel, kot dobrih smeri.
Ker je po prvih dveh smereh ura komaj pol dvanajstih, greva še vsaj eno. Greva še prvo navrtano smer levo od Snoorkya - Sivi volk. Plezanje je seveda podobno, plošče, ki v vsakem raztežaju ponudijo kakšen cukrček, kot je lepo označil smer na plezanje.net Ivan Pepelnjak. Težave pa, ne glede na klasično oceno VI ali VI-, najbolje opišem s tem, da moraš brez težav plezati vsaj 6a, da jo varno preplezaš. Ali pa tako kot reče Aco, je prava šejst. Je pa lepo, seveda hribovsko, navrtana. Skala pa je takšna, da je potrebna kar precejšna previdnost, da ne odletiš s kakšno luskico v roki. Pa brez strahu, je povsem v redu smer. Moram pa izpostaviti zadnji raztežaj, ki je vodi čez krasno kompakno ploščo in je prav uživaški.
Spodaj pa še nekaj fotografskih utrinkov iz stene.
Preplet življenja in odmiranja.
Pogled proti Matkovem kotu
Stena je poplna cvetočih avrikljev.
Osamelec na robu stene.
Zdenko v Snoorkyu.
V Sartiju.
In v krasni izstopni plošči Sivega volka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar