Za ta teden je bila potrebna hitra sprememba prvotnega plana, ker Zdenko, s katerm sva bila prvotno zmenjena za plezanje, ni dobil dopusta. Tako v ponedeljek pokličem Matica, ki še tudi ni dobil soplezalca. Odločava se med Dolomiti ali zame ponovitvijo Avstrijske ture. Vremenska napoved je boljša za Avstrijo in tako obvelja slednja. V torek se odpeljeva proti Alpawandu, potem pa si najbolj želiva spoznati Wilder Kaiser. V sredo zjutraj štartava od rampe pod Alpawandom ob pol sedmih.
Končna odločitev za smer pade tokrat šele pod steno. Matic ima na prstu ranico, tako da se odločiva za malo lažjo smer (dilema: Alpatraum ali Rausch), Im rausch der tiefe (Zasvojenost z globino).
Stena je tokrat precej bolj suha kot pred dobrim tednom, vseeno se na nekaterih mestih kaže nekaj mokrih trakov. Upava, da smer ne gre čez njih.
Začetek je izjemen, pokončna, od vode razjedena skala z dobrimi oprimki in stopi. To traja tri raztežaje. Četrti pa vodi v prečko pod streho, pod katero je vse mokro, ko pa jo Matic otipa, pa je zraven še precej blata, tako da je prava drsalnica. Potreben je pošten "fajt", da prepleza ta raztežaj. Seveda je z mano enako, le da plezam kot drugi in je le malce bolj sproščeno. Nadaljevanje do večje police, na slabi polovici stene, je spet super. Iz police pa sledijo prav genialni raztežaji. Štirje raztežaji so čisto pokonci, skala pa fantastična. Prehodi prav presenetljivi. Ko že misliš da bo tu pretežko, naletiš na izjemne prehode. Po štirih raztežajih se stena malo položi, plezanje je malo lažje, še vedno pa v krasni od vode razjedeni skali.
Do roba stene narediva 13 raztežajev (zadnja dva sva naredila v enega).
Vsekakor smer, ki si razen v četrtem raztežaju, kjer je verjeno vedno malo blatno, zasluži pet zvezdic, varovanje odlično urejeno (za smer potrebujemo le 13 kompletov). Avtorja Friz Amann in Josef Bruderl leta 2003. Ocene (6, 6+, 5, 8-, 6-, 7-, 8-, 6+, 7, 7+, 7+, 6, 6+) in dolžina smeri pa zopet omogočijo, da se res dobro naplezava.
Ni komentarjev:
Objavite komentar