petek, 8. julij 2011

Križevnik - Hot line

V nedeljo popoldne še pograbim doma krmo, nato pa jo z Lukom udariva na kraj lanskoletne odiseje - Križevnik. Tam sva lani po precej dneh dela, s "piknikom" končala delo v novi smeri. Upala sva še na en plezalski obisk, pa ni dalo vreme. Tokrat pa vse kaže na odlično vreme, stene so povsem suhe, pa oba imava čas.
Dostop je krasen. Srednji tempo, saj imava dovolj časa, srečava Grmote, ki se zadovoljna vračata iz dobre smeri. Ko sva že zelo blizu podnožju, steno obsije sonce. Kaj še hočeva lepšega?
Večer končava z večerjo in malce alpinističnega "čveka" v bivaku.
Jutro pravo, ne premrzlo. Pod steno sem , kot ponavadi pred težjimi smermi, malce "napet". Luka izgleda popolnoma odločen opraviti prvi prosti vzpon, jaz pa si jo želim preplezati prosto kot drugi. Prvi raztežaj Luka sigurno prepleza. Mene je do sedaj obakrat pošteno navil, zato se ga kar malce bojim. Pa gre plezanje zelo dobro. Hitro sem čez spodnji del do svedrovca, tam najdem precej boljšo kombinacijo do lukenj, kjer se dobro spočijem in zelo sigurno odplezam čez najtežji del z manjšimi oprimki.
Drug raztežaj je odličen. Lani ob poskusu sva imela oba kar nekaj težav (po tem raztežaju pa sva zaradi dežja tako sestopila). Tokrat Luka pleza, kot bi se sprehajal. Jaz začnem dobro, pa se po sigurno stisnjenih prvih dveh malih oprimkih na najtežjem delu, zafrknem in grem naprej na zgornji mali grif. Nad njim naenkrat ni nobenega oprimka več. Nič mi ni jasno. Je pa tako majhnen, da ne morem nazaj. Poskusim navzgor na mali rob, pa je res mali in se zložim. O, jeb... Zelo hitro pa vidim malo nižje špiček na katerega bi moral iti. To takoj popravim v naslednjem poskusu in res lahko vse "kripme" sigurno držim in grem sigurno na večji grif. Naprej pa le plezam, vse izvajam sigurno in uživam.
Podobno je v tretjem raztežaju, ki je sicer lažji od drugega, ponuja pa krasno plezanje.
Po lažji prečki, sva na rampi Ruške smeri in pod najtežjim raztežajem najine. Približno 40 metrov natančnega plezanja. Začetek pa škrapljicah, nato najtežji del po slabih zaobljenih oprimkih in stopih in nadaljevanje po robčkih. Odlično tehnično plezanje. Luka ga opravi z odliko. Ko začnem s plezanjem, obsije steno sonce. Malce moti vidljivost, pa tudi toplo je. Vseeno mi gre dobro. Spet sigurno rešujem krasne plezalske detajle, nekaj težav imam spet pri nalaganju na navzdol obrnjen stop (musič). Pa le najdem slab stranc, se kar pošteno napnem (malce ehh..) in sem s celo težo na stopu. Dosežem mali oprimek in iz njega boljšega. Nadaljevanje je spet super.
Sledi čudovit raztežaj po veliko streho. Škraplje do pod strehe, šalcasti podprijemi strehe in odličen prehod čez streho takoj na desnem delu. Lani je Luka nadaljeval še kakšne tri metre v desno do kamina. Tokrat ga pa izjemen prehod kar ponese, tako da ga šele jaz spomnim, da pa lani tega dela nisva plezala. Je pa seveda lani bil celoten prehod pod streho in čez, moker.
Po najlažjem raztežaju sledita še dva raztežaja izjemnega zaključka. V prvem 40 m poči, bolj in manj široke. Na trenutek kar naporno, a izjemno plezanje. V zadnjem raztežaju pa še 20 metrsko nadaljevanje po navpični poči, sledi rušnata polica, nato pa zanimiva zajeda in plošče do vrha stolpa.
Za nama je krasna pot dela in doživetja, tokratno plezanje pa je končna pika na i poti do smeri Hot line.
Ja, smer je opremljena zelo "šparovno", potrebno je imeti in znati odlično uporabljati metulje in zatiče (tudi v tem elementu je Luka pravi mojster). Vsa sidrišča so opremljena z dvema svedrovcema. Svedri so tudi tam, kjer ni možno varovati s premičnimi varovali, vse ostalo, kot rečeno, metulji in zatiči. Z vrha se spuščamo po vrvi. Najprej 3 x (2x60 m vrv) po smeri, nato krajši spust po rampi Ruške smeri in nato še dva krat ob Ruški. Vso jurišno delo je opravil Luka (vso opremljanje in plezanje v vodstvu), jaz pa sem se trudil biti dober "šerpa" in podpora. Luka je opravil 1. vzpon z rdečo piko, jaz pa kot drugi v navezi.

Izjemen večer.


Bivak


Vstop v prvi raztežaj.


Fantastičen zaključek previsnega dela drugega raztežaja s šalco.

Začetek tretjega raztežaja.

Peti, najtežji raztežaj.

V "škrapljastem" delu raztežaja.


Proti koncu pa iskanje robčkov.

Pod streho v šestem raztežaju.

Začetni del osmega raztežaja, pooooč.

In ta poč se konča šele po dvajsetih metrih zadnjega raztežaja. Fantastično!


Po Lukovi skici in vrisu smeri ni težko najti. Ocene pa so, po moje, "šparovne", tako kot opremljenost. Važno je le, da gre za res odlično smer, ki nama je poplačala ves trud. Ponavljalci, ki bodo smeri dorasli, pa lahko pričakujejo krasno doživetje ambienta in plezanja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar