Wilder Kaiser, Totenkirchl, Dulferjeva smer (Dulfer fuhre)

Prvotna zamisel za manjši plezalni tabor z našimi mlajšimi alpinisti (ali pa bodočimi, ker so še vsi pripravniki) iz AO Celja je bila skupina Pala v Dolomitih. Ker pa kar ni hotelo biti vremenske napovedi brez neviht, se raje odločim za Wilder Kaiser, kjer je napoved vremena odlična, pa organizacijsko ga že kar solidno poznam. Na pot sicer ne gre celotna prvotno zamišljena ekipa, vseeno pa smo štirje. Noč prespimo na parkirišču v Griesener Almu, zjutraj pa približno ura dostopa do koče na sedlu Stripsenjoch, ki jo poznam izpred dveh let, kot odlično izhodišče in zelo prijetno za bivanje. Koča je kar precej zasedena, prenočišče za dve noči pa vseeno dobimo. Potem pa akcija.

Prvi dan si zamislim Dulferjevo smer v zahodni steni Totenkirchla. Pa hitro pokaže zobe. Z dostopom pod steno sicer ni težav. Navzdol na zahodno stran sedla Stripsenjoch, nato pa navzgor pod zahodno steno. Stena je sicer precej mokra, kar nam povzroča kar nekaj pomislekov, kako bo v steni, vendar še več pomislekov na turo v dveh navezah, nam povzroči približno 200 m Winklerschluhta, globokega žleba, težavnosti II-III, ki ga je priporočljivo posolirati, če hočeš biti kolikor toliko hiter. To je že kar dober pokazatelj sproščenosti gibanja  v hribovskem svetu. Tako se odločimo, da greva v smer samo z Lukatom, Jan in Stina pa gresta raje nazaj in poskusita  kakšno krajšo navrtano smer. 

Pravi vstop v smer se tako začne precej visoko v žlebu, kjer postane ta celo malo previsen (4+). Malo višje imava malo težav z orientacijo, saj naju potegne žleb, ki gre kar naravnost navzgor, a se na vrhu zapre. Morava malo nazaj, potem pa steče. Po drugem raztežaju je tako potrebno narediti prečnico okoli grebena v žleb na drugi strani. Res čudovit prehod, pa ne težji kot trojka. Nato pa je nekaj časa smeri lahko slediti. 2. raztežaja žleba, po poč na stolpič, še malo v desno in prva šestica. Prva krasna prečnica v ploščah. Malo navzdol, pa prestop po majhnih grifih in stopih v desno. Nato še kar nadaljujemo proti  desni (5), raztežaj navzgor in pridemo do druge čudovite prečnice, najtežjega raztežaja v smeri (6+). Zelo lepo ravnotežno plezanje proti levi, nato pa po šalcah navzgor na vrh t.i. nosu. Sledi raztežaj lepega plezanja proti desni, nato pa spet zanimiv raztežaj šestice. Najprej navzgor, potem pa je potrebno splezati skoraj 5 m navzdol in nadaljevati proti levi do žleba. Sledi ta dva lažja raztežaja, najprej navzgor, nato proti desni in priplezamo po veliki finale smeri. Štiri zelo strme raztežaje izjemnih prehodov čeu previse, kamine, strme plošče, vse v težavnosti od 5+ do 6. Zadni raztežaj pelje pa še čez nekaj metrski kamin in naprej do križa na vrhu Totenkirchla. 

Kaj reči o smeri. Upam si reči krasna in kompleksno težavna smer tudi v današnjih časih. Smer je bila preplezana leta 1913. Vsekakor izjemen dosežek, Preplezala sta jo legendarni Hans Dulfer in Willi von Redwitz. Zanimivo je, da se je Hans najprej spustil čez steno po vrvi in tako naštudiral linijo, ki je polna prečnic in zanimivih prehodov. Nato pa naj bi smer z omenjenim soplezalcem preplezala v neverjetnih 7 urah in pol. Midva sva za smer potrebovala dobrih 6 ur. Z dostopnim žlebom je smeri za dobrih 700 m. Smer ima danes navrtana sidrišča in v težjih raztežajih nekaj svedrovcev, ki so res na dobrih mestih. Drugače pa je smer daleč od železne ceste. V vodniku je sicer priporočen komplet zatičev in manjših metuljev. Zase sicer lahko rečem, da jih nisem potreboval, so pa uporabni za dodatno varovanje. Pa, ha, ha, ocene so precej daleč od plezališčnih petic ali 6a jev!

Sestopiti pa je potrebno po vodniški smeri (kar nekaj raztežajev v okviru trojke), ki je sicer označena z rdečimi krogi, puščicami in možici, tako da orientacija ravno ni problem. Čez težja mesta pa so urejeni klini za spust po vrvi. Za ta sestop pa sva potrebovala uro in pol.

Ojstrica, Sanje delfina

Sanje delfina, začel bom z mojim opisom smeri, ki se od skice v vodniku Logarska dolina kar razlikuje. Skica res ni najboljša. Namen mojega pisanja pa je predstavitev smeri na način, ki mene motivira za kakšno smer. Kje sva plezala z Lukom Mokotarjem najbolje pokaže vris na fotki. Na žalost pa je tu samo od tretjega raztežaja dalje. Lahko pa povem, da je vris na fotografiji v vodniku boljši in mi je bilo po njem bolj jasno kje gre smer. Začetek sicer ni ravno težko najti, je kakšnih 30 m v desno od začetka izrazite gredine, kjer poteka smer Modec-Režek. Tu je nekakšen kot, ki  ob nevihti očitno nudi pot vodi. Danes teče čez mali potoček, ker je včeraj zvečer močno deževalo. Tako greva po rampi smeri Modec-Režek do pod krajše zajede in tu se obrneva navzgor. Krajša zajeda je kar sitna (VI), še posebej ker je povsem vlažna. Potem pa sledi lepo plezanje po kompaktnih ploščah do lažjega sveta po katerem je potrebno splezati še cel raztežaj in priplezaš pod strehasto zaporo do kompaktnih plošč, čez katere vodi skoraj vodoravna poč. Tu sta na sidrišču pod previsom dva klina. Čez najtežji in najlepši raztežaj (VII-), te vodijo klini, ki jih je v tem raztežaju 5. 1. klin je še na sidrišču, potem pa se opremljenost smeri v glavnem konča. Tu sva plezala malo v levo do krušljivega stolpiča, nato na njega in v desno v nišo, kjer se srečava s sidriščem smeri Ogrin-Omerza. Tu greva raztežaj progi desni do naslednje niše iz katere vodi izrazita poč v levo. Tej spet slediva cel raztežaj do poličke. Nad njo pa sva sledila sistemu lepih poči najprej malo v desno potem pa v levo. Tu pregledam levo in desno in naredim sidrišče malo v levo v votlini. Za ta raztežaj pa nisem najbolj siguren če je del te smeri. Sledil sem naravnim prehodom in zaplezal v zajedo na desnem robu votline. V njej pa sem našel tri kline, ki bi lahko bili tudi od smeri Minljivost. Kje pa je bolj naraven prehod pa ne vem? Tako sva prišla na gredo smeri Ogrin-Omerza točno pod linijo spominske smeri Iva Reye.

Smer sta prva preplezala veliki poznavalec Ojstrice Janko Oprešnik in Jasna Bratanič leta 1994. Krasi jo dobra skala predvsem na težjih mestih. Najtežji raztežaj je res krasen, lepo plezanje in prehodi pa so tudi v 7. in 8. raztežaju. Zadnji raztežaj pa je kar zahteven in rahlo krušljiv na začetku, potem pa je zajeda lepa. V smeri je skoraj vsa sidrišča potrebno urejati sproti zato je potrebno vsaj 5 klinov. Za vmesno varovanje pa sem potreboval set zatičev in metuljev in gurtne za mostiče. Smer se mi zdi kompleksno kar zahtevna, plezalske težave pa takšne kot jih označujem na sliki in sem jih zasledil tudi pri drugih ponavljalcih.

Midva sva nad gredino zavila v ''Zmaja'', pa sem naredil kiks in plezal v drugem raztežaju (nad gredino), kar v desno, po počeh. Ja, na sidrišču po sedmem raztežaju Delfina sem opazil, da sem se očitno močno naslonil na fotoaparat in ekran je šel ''rakom žvižgat''. Tako sem tudi ostal brez skice. Seveda sem mislil, da se bom pa ja spomnil ''Zmaja'', ki sem ga nazadnje plezal pred kakšnimi 25. leti. Pa ni bilo čisto tako in ''kiks'' je bil tu. Na srečo je tam dobro narejeno sidrišče, ker se je nekomu pripetilo nekaj podobnega (no tisto sidrišče, ki sem ga videl že od daleč, je mene tudi ''privleklo'' toliko v desno). Od tu se po vrvi spustiva na gredino smeri Ogrin-Omerza in po njej lepo zaključiva smer.

Vršiči, Za plezalskih 30 let

Zgodbica smeri se pričenja pred 30. leti. Jeseni leta 1985 sva se z Zdenkom Mrazom vpisala v alpinistično šolo AO Celje in učinki le te še kar trajajo. 

Danes sva sicer pričela z Lepo smerjo (IV), ki poteka takoj desno od le te. Tako sva se lepo ogrela, kar je pri nas malce starejših že nujno potrebno. Tako ogretih udov sva se zapodila v ''projekt'' ki sem ga s svedrovci opremil že pred nekaj časa, danes pa je super ''pasal'' za najino ugotovitev, da se po hribih podiva že 30 let. Kaj še hočeš lepšega doživeti ob takšni ugotovitvi, kot preplezati lepo prvenstveno smer in tudi ime je jasno, Za plezalskih 30 let. 

Smer je zelo lepa, ni pa čisto ''od muh''. Po Zdenčevi tri stopenjski lestvici: kar gre, težko in hudičevo težko, je na tretjem mestu. Ko pa jaz poskušam zadevo prevesti v današnje prostoplezalske čase, pa je moje skromno mnenje da si raztežaji zaslužijo naslednje ocene: III, 7a, 6b in 6a. ''Živi bili pa vidjeli'' bi rekli v najini mladostni domovini, ko bo kdo pomolil nos vanjo. Se splača!

Smer je visoka pribl. 120 m in opremljena s svedrovci. V dveh spustih po vrvi se da sestopiti, lahko pa iz zadnjega sidrišča elegantno odkorakaš na vrh Vršičev in se peš podaš v dolino. 

Rosengarten, Punta Emma, smer Eisenstecken

Malce trda po včerajšnji 12 urni turi, pa vseeno dobro naspana v res odlično urejeni koči Vajolett, se ob osmih odpraviva v pokončno steno nad kočo. Punta Emma, lep stolp nad kočo. Kratek dostop po zelo uhojeni poti proti koči Gartl, ki leži tik pod slavnimi stolpi Vajolett, ki jih imava ves čas kot na dlani. Tja se res steka ''turistična reka'' pod vodstvom ''bergfirerjev''. Ostale stene pa očitno precej samujejo, čeprav so zelo lepe in divje.

Vstop smeri Eisenstecken je  na sredi poti do koče Gartl, ob prvem stebru tovorne žičnice. Skala že od daleč izgleda lepa, kompaktna. Lahek začetek do prvega ''štanta'' posolirava, vodi pa precej v levo. Tu najdeva gurtno okrog mostička in začetek je pravi. Prvi ''cug'' je lahek, potem pa se prične prava plezarija. Pokončna in proti koncu celo rahlo previsna poč, v 20 m pa 3. klini. Skala zelo dobra in fantastičnih zadnjih nekaj metrov, ko ti najprej kar ni jasno, da se da kar tu čez in to nekaj metrov nad zadnjim klinom. Obenem vriskam ob čudovitem prehodu, se čudim in občudujem stare mojstre, ki so si upali tu čez prosto že pred 69. leti. Naslednji raztežaj vodi nekaj metrov po poči, nato proti levi v prvo nišo in kakšne tri metri v desno v drugo nišo, kjer je ''štant''. Naslednja dva raztežaja pa sta spet prav neverjetna. Najprej prefinjen obvoz okrog niš. Malce desno in po krasnih ploščah proti levi, malo navzdol in v levo po robu stropa. Naslednji raztežaj pa po črnih ploščah do pod zajetnega previsa. V vsakem raztežaju pa trije klini. Drzno, izpostavljeno plezanje in prefinjeno iskanje najlažjega in najbolj naravnega prehoda. Sledi še previs, ki pa ima res ''šalce'' za cele roke, tako da kar poletim čez in  Puhi nima časa niti za kakšno fotko. 

Smer so prvi preplezali O. Eisenstecken  , F. Rabanser in S. Sepp leta 1946. Ocena VI. Moja prva misel na vrhu je bila približno takšna.  Če bi to bila novejša navrtana smer, bi rekel, da sva preplezala res lepo smer. S takšno opremljenostjo pa je veličastna!

Ja, v smeri se da dodatno varovanje dobro urediti z zatiči, zato priporočam cel set. Na dveh sidriščih pa sva uporabila kline. Ni pa odveč tudi kakšen večji metulj.

Rosengarten, Rosengartenspitze (Catinaccio), smer Leveti-Nemela

 Lahko rečem, končno spet Dolomiti. In to res tisti pravi, lepi, divji in zeloo pokonci. Precej časa sem po vodnikih in po netu pregledoval še meni nepoznane skupine in kakšno smer, ki bi ''padla'' v oko. Rosengarten, že ime zveni lepo. Fotografije iz te skupine pa so sploh krasne. V vodniku in na netu še najdem podatke o smeri Leveti-Nemela in odločitev ni pretežka. Ko se še s Puhijem pogovarjava, da morava še kaj ''dobrega zlezt'' v Dolomitih in to kje kjer še nisva bila, je odločitev jasna.
Dopoldne se odpeljeva proti Bellunu, nato čez prelaz Pallegrino do doline Fassa. Tam pa iz kraja Pera vozi taxi kombi do koče Gardeccia. Nato je le še pribl. 45 min hoje do koče Vajolett (le 50 m stran pa je še manjša koča Preuss).
Zjutraj sva pod steno pribl. ob devetih, po kakšnih 45 min hoje od koče. Malo še iščeva vstop. Lažje plezanje na najbolj levi podstavek pod črno steno, nato pa za njim nekaj metrov v levo in tu je prvi ''štant'' z dvema svedrovcema. Sledi kar tečna prečka kakšnih 15 metrov in sva pod prvim ''resnim'' raztežajem. Že tu vidiva, da ne bo ''heca''. Vse je pokonci, začinjeno s strešicami, skala precej drobljiva. Spominja naju na Saško superdirettisimo v Veliki Cini, ki sva jo plezala pred leti.
Že prvi previs v 2. raztežaju pokaže zobe, pošteno se morava potruditi. Puhi se odloči za tehnično plezanje, meni previs kar lepo uspe prosto. Podobno je v naslednjih treh raztežajih. Najprej čez dva vodi tanka poč, ki jo prekinjajo strešice. Predvsem gre za zelo naporno plezanje. Oprimkov ne vidim, vse je potrebno pretipati, zato moram plezati počasi z veliko blokadami, tako da me vsak raztežaj pošteno ''navija'' v ramena in podlakti. S takšnim plezanjem in z malo sreče, da se ne odlomi kakšna luskica, mi uspe prosta ponovitev na pogled ali fleš.
V šestem raztežaju  postane položaj drugačen. V prvih raztežajih je klinov dovolj, da dovoljujejo tehnično plezanje. Od tu dalje pa je nujno prosto plezanje. Seveda je plezanje lažje, do šestice, skala pa razen še v 8. raztežaju, zelo dobra. Do konca 9. raztežaja so v skali ''štanti'', potem pa je tudi te, tako kot vse vmesno varovanje, potrebno urejati sproti.
Smer sta leta 1973 preplezala A. Leveti in I. Nemela, seveda kot tehniko z oceno VI, A2, Kdaj in kdo je smer prvi preplezal prosto, mi ni uspelo najti. V vodniku je le ocena VII+. Štirje tehnični raztežaji pa imajo ocene (VII+, VII, VII, VII). No, ja. V zadnjih nekaj letih sem preplezal kar veliko novejših navrtanih smeri z ocenami do 7a, pa bi predvsem rekel, da so vsi raztežaji z ocenami do 6c bili mala malica v primerjavi s temi raztežaji. Tudi midva lahko priznava, da nisva pričakovala takšnih težav in tako resnega plezanja. Je pa po preplezani takšni smeri občutek res dober. Na vrhu ob razgledih na skoraj celotne Dolomite je neopisno lepo, veličastno!
Stena je visoka pribl. 600 m, plezanja pa se ob precej prečkah nabere za okrog 750 m, zadnjih dvesto metrov pa je lažjih (I-II) in jih preplezava nenavezana. Do vrha stene sva potrebovala 8 ur.
V smeri sva potrebovala vsaj 15 kompletov (v zadnjem tehničnem raztežaju je pribl. 20 klinov), set zatičev, srednje velike metulje in kline za nekaj sidrišč. Skica smeri je v vodniku Dolomiten vertikal band Nord, na internetu pa se da najti še boljšo skico iz novega vodnika.