Rote wand: Rupertina

Za nami je nekaj dni počitnic. Dva deževna dneva, malce razgibavanja na stenci in včeraj znova Rote wand in krasen dan. Tokrat imava z Zdenkotom še žensko družbo. Jaz peljem Anjo v prvo dolgo smer. Smer Serengeti je nedvomno prava izbira.

Ko se pripeljemo na parkirišče, je nad nami megla in precejšen mraz. Se bo menda ja razkadilo. Ko pa pridemo do konca makedamske poti, se stena že kaže iz megle in obsijana je s soncem. Malo višje je na stezi sneg. Po steni pa se kaže kar nekaj mokrih "štrajfnov". Bo že, samo da je sonce.

Serengeti je suh. Tako jo zopet šibam po lepih platah, Anja pa razen malo strahu pred višino, nima težav. Tako sva v slabih treh urah na vrhu. Vsekakor vzpodbuden štart Anje.

Potem sva svet na vrsti z Zdenkotom. O smeri se nisem mogel takoj odločiti. Ura je pol dve, v senci pa hladno. Tako bo že pred peto v steni prav mrzlo. Najbolj si sicer želim v smer Elk meadows, vendar je mogoče malce dolga za danes. Greva v Rupertino, za katero je že zadnjič navijal Zdenko. Po skici sodeč je manj težavna. V resnici pa naju smer kar preseneti. S sabo nimava skice, tako plezava po spominu. Največje presenečenje je najtežji raztežaj. Prečnica v strmi steni, nato pa stma zajeda, ki pa ponuja fantastično plezanje, pokonci z odličnimi luknjami. Zaključek raztežaja pa je še krajša kar težka prečka, ki jo moraš kar poštudirati. Najprej poskušam prenizko, pa je plata za noge zelo gladka in je velika verjetnost, da bi se fino podrsal. Nato mi klikne, da bi bilo dobro na poličke, katere sem najprej držal, iti z nogami, za prijeti pa je tudi nekaj. Potem pa poplezaš malo navzdol in težave so rešene. Res dober cug. Sledita še dva raztežaja prave plezarije. Še posebej zadnji je krasen. Luknje v navpični rumeni steni in kar pošteni gibi.

Ocena 7-. Smer je zelo lepa, svedri pa nekoliko bolj narazen kot v Serengetiju in Alte manner, ocene pa v primerjavi s smermi, ki sem jih tu plezal do sedaj, malce bolj navite.