nedelja, 6. februar 2011

Slovenska smer v Triglavu

Kar dolgo je trajalo, preden sem se končno le odpravil v letošnje zimske hribe. Razmere, čas, pozabljen cepin pri Zdenkotu, so vse razlogi, da že prej ni uspel kakšen vzpon. Včeraj pa je bilo pošteno.
Ves teden sem spremljal razmere, ki so bile večina zelo dobre. V Slovensko smer v Triglavu pa si že dolgo želim, Zdenko pa je tudi hitro za akcijo. Včeraj pa je že bila napovedana poštena otoplitev, zato je bilo malce negotovosti, kako bo zgledalo v steni.
Vstajanje ob 2h zjutraj, vožnja do Peričnika in štart ob pol šestih. V dveh urah smo pod steno. Preobuvanje, sendvič v usta in ob osmih štart čez prvo pečevje. Kar precejšna plast snega je južna, takoj se delajo cokle. Z Zdenkotom zlezeva čez pečevje bolj po travah, ki so še zmrznjene, kot po južnem snegu. Do smeri se rahlo ugreza v južnem snegu. Skrbi naju sestop, ki sva ga načrtovala po poti čez Prag. Če je že zdaj tako južno, bodo sredi dneva prave južne klože. Takrat mi le "kapne", da bi lahko sestopila v Krmo. Andreja in njena prijateljica, ki sta z nama do pod stene, nadaljujeta pa do Luknje, pa bi lahko prišle po naju z avtom. Po telefonu pa ju ne moreva več dobiti. Zdeko se odloči, da bo sestopil, jaz pa nadaljeval in bodo prišli pome. Tako ostanem sam. Nadaljujem po precej ojuženi prečki v levo, nato nazaj v desno do kaminov, kjer pa se pričnejo dobre razmere v trdem snegu. Čez Bele plati vodi odličen trden trak snega, enako čez kamin pred snežiščem. Snežišče je v začetni prvi tretjini tečno, ker se udira v napihan sneg, nadaljevanje pa je fajn. Zato pa je Prevčev izstop hudirjevo naporen. Ves čas se udira do kolen, sipek sneg, ki ga nosi veter, pa sproti zasipava še moje stopinje. Tako pridem iz smeri pošteno zmatran, ura pa je nekaj pred enajsto. Čaka me še precej mučna pot proti Kredarici. Prediranje do polovice goleni v napihan sneg. Vmes pa tam pa tam najdem ledene plošče, kjer je napredovanje bistveno lažje. Prečim pod Kredarico, tu vidim da je najbolje, če grem kar naravnost čez krajšo stenco, ki je v dobrem ledenem stanju. In res je plezanje po trdem snegu pravi užitek, na vrhu pa je koča. Ura je 11.45. Na Kredarici ljudi kot sredi poletja, tako da komaj najdem prosti stol v koči. Malica in dva čaja mi vrneta energijo, da jo odšibam v dolino, kjer me ob dveh že čaka moja "spremljevalna" ekipa.
Odlična tura, katere sem zelo vesel.


Spodnji del sten, na sredini odlično narejen Sanjski ozebnik.


Krasno jutro v Martuljški skupini.


Ojužena vstopna prečka.


Nadaljevanje proti kaminom (štrajfen na desni).


Bele plošče so v odlični "kondiciji".


Izstopna zajeda na snežišče.


Sam pod snežiščem.


Pogled z vrha smeri.


S poti v Krmo.