Grazer Bergland, Rothelstein: Jagersteig

V soboto novo potovanje mimo Graza v njihove hribe. Ni kaj, res mi je všeč ta konec in idealen za ta letni čas. Pri nas se plezanje daljših smeri konča precej prej. Tu pa mogoče še sobotno ni bilo zadnje. V petek sem sicer imel precej težav najti soplezalca. Vsi zasedeni ali z obveznostmi. Na koncu pa sem soplezalko zopet našel doma (je bila prej zmenjena z drugimi, ki so nato odpovedali). Ja,to je to, kdaj pa tudi ta stari lahko imamo kaj od ukvarjanja z našimi otroki.
Tako se z Anjo ob osmih pripeljeva na parkirišče. Tokrat me zanima Rote wandova sosednja stena, Rothelstein, ki si jo želim spoznati. Seveda me malce skrbi, to je Anjina druga dolga smer, zato nisem čisto prepričan katero smer izbrati. Pod steno je malce bolj razbit teren, kot pod Rote wandom. Vseeno brez problema najdeva vstop v smer UFO, nato pa grem še malce višje in tu je moja želena smer Jagersteig. Po skici vse drži, tako se odločim za slednjo. Plezalsko je seveda Anja sposobna plezati takšno smer, časa pa imava tudi dovolj.
Prvi raztežaj je lepo ogrevanje. Sledi krasen drug raztežaj v prekrasni skali. Vmes pa so velike široke police. Sledi lažje plezanje, nato pa lep šesti raztežaj, kjer le najtežji detalj malce zmoti lepo tekoče plezanje, saj je potrebno narediti zelo dolg gib, za katerega mislim, da ga mali nimajo veliko možnosti narediti. Sedmi ratežaj je zopet krasen, o kvaliteti skale pa lahko dosti pove, če se ne motim, kar pet skalnih mostičkov, ki so uporabljeni za varovanje. Zadnji raztežaj je dober do najtežjega mesta tik pod vrhom, ko je že vpet zadnji svedrovec. Tu pa je kar težko razumeti detalj.
Naravnost v smeri svedra vsega zmanjka. Plezam proti levi kjer so mali oprimki, pa mi vseeno zmanjka. Po klinu se potegnem čez in grem do vrha. Seveda se vrnem do detalja in ga poštudiram še bolj levo. Tako je smer plezanja do zadnjega svedrovca, nato je potrebno malo proti levi navzdol, dva metra levo od svedra navzgor in narediti zadnji zelo dolg gib iz malih oprimkov na škrapljo čez rob. Škoda, da ni smer malce drugače navrtana, ker bi se jo dalo speljati naravnost na ta del in ne bi bilo problemov z branjem linije. Seveda, takoj za tem uspešno preplezam še zadnji raztežaj, Anja je kmalu za mano in znajdeva se na lepem skalnem vrhu. Od tu se je po grebenu potrebno še malce vzpenjati, po poti pa srečava celo družino kozorogov. Zelo lepo.
Smer ima oceno VII+, je v celoti zelo dobro navrtana. Stena je malce bolj položna kot Rote wand (še posebej so široke police), skala pa je odlična. Malce daljši in bolj tečen je tudi sestop (v primerjavi z Rote wandom, kjer kar letiš navzdol). Tako sva šla kar malce daleč po grebenu, ker stezo skoraj v celoti prekriva listje, oznak pa ni nobenih. Malce pa sva prehode iskala še nižje, pa sva za nagrado srečala ata kozoroga, ki je povsem mirno ležal in prežvekoval, čeprav sem ga fotografiral z razdalje petih metrov.