Tokrat je bil prvi na sporedu Serengeti. Smer visoka okrog 250 m. Osem raztežajev krasnega plezanja. Že prvi raztežaj je navdušujoč, višje pa postaja še lepše. Krasne hrapave sive plošče, za katere je Zdenko našel pravi naziv: mala šola stopanja. Zadnja dva raztežaja pa se postavita še malo bolj pokonci, tako da morajo še roke malo bolj držati in že zagrabiš čvrsto drevo povsem na robu stene. Zadnje tri raztežaja pa sva tudi kar malce tekmovala. Sta jo dva "pršibala" za nama ko duha (pa tudi midva nisva bila ravno počasna). No, čisto ujela naju nista, ker sva še malo bolj pospešila.
Ocena 6-/6, smer v celoti navrtana, tako da so potrebni samo kompleti.
Malce več dilem je bilo o najini drugi smeri. Jaz bi rad v kakšno sedmico, Zdenkotu pa ni najbolj dišala. Pa sem ga le uspel prepičati za Weg der alte Manner. Ja, to pa je smer. Kaj naj rečem. Če je bil že Serengeti lep, je ta vauu. Bom rekel tako kot Vili pred leti, ko sva plezala v Ratikonu. Užival sem kot pes. Pejte plezat...
Ocena 7-, prav tako v celoti navrtana.
Ja, skoraj bi pozabil srečanje z gamsjo materjo in mladičkom sredi stene. Še en čar Rotewanda. Ob pol šestih pa se že odpeljeva proti domu in čez dobri dve uri že cartam Evo. Juhu, še kakšen takšen dan letos!
Prvi cug
Tretji cug.
Še vedno v tretjem cugu. Pa saj si želiš, da ga sploh ne bi bilo konec, tako je lep.
Gamsja mati in ta mali.
Navihanček.
Peti cug, na skici označen kot najlepši. Res je krasen. Malce bolj pokončno in grifovito.
Tu pa je "šejst", bi rekla Marjeta.
Alte Manner. Ta težki cug. 45 m lepega, enakomerno težkega plezanja.
Še dve fotki iz ta težkega, drugega cuga.
Tudi tretji je precej podoben.
Tu sva na vrhu, spet nama je ratal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar