Rosengarten, Rosengartenspitze (Catinaccio), smer Leveti-Nemela

 Lahko rečem, končno spet Dolomiti. In to res tisti pravi, lepi, divji in zeloo pokonci. Precej časa sem po vodnikih in po netu pregledoval še meni nepoznane skupine in kakšno smer, ki bi ''padla'' v oko. Rosengarten, že ime zveni lepo. Fotografije iz te skupine pa so sploh krasne. V vodniku in na netu še najdem podatke o smeri Leveti-Nemela in odločitev ni pretežka. Ko se še s Puhijem pogovarjava, da morava še kaj ''dobrega zlezt'' v Dolomitih in to kje kjer še nisva bila, je odločitev jasna.
Dopoldne se odpeljeva proti Bellunu, nato čez prelaz Pallegrino do doline Fassa. Tam pa iz kraja Pera vozi taxi kombi do koče Gardeccia. Nato je le še pribl. 45 min hoje do koče Vajolett (le 50 m stran pa je še manjša koča Preuss).
Zjutraj sva pod steno pribl. ob devetih, po kakšnih 45 min hoje od koče. Malo še iščeva vstop. Lažje plezanje na najbolj levi podstavek pod črno steno, nato pa za njim nekaj metrov v levo in tu je prvi ''štant'' z dvema svedrovcema. Sledi kar tečna prečka kakšnih 15 metrov in sva pod prvim ''resnim'' raztežajem. Že tu vidiva, da ne bo ''heca''. Vse je pokonci, začinjeno s strešicami, skala precej drobljiva. Spominja naju na Saško superdirettisimo v Veliki Cini, ki sva jo plezala pred leti.
Že prvi previs v 2. raztežaju pokaže zobe, pošteno se morava potruditi. Puhi se odloči za tehnično plezanje, meni previs kar lepo uspe prosto. Podobno je v naslednjih treh raztežajih. Najprej čez dva vodi tanka poč, ki jo prekinjajo strešice. Predvsem gre za zelo naporno plezanje. Oprimkov ne vidim, vse je potrebno pretipati, zato moram plezati počasi z veliko blokadami, tako da me vsak raztežaj pošteno ''navija'' v ramena in podlakti. S takšnim plezanjem in z malo sreče, da se ne odlomi kakšna luskica, mi uspe prosta ponovitev na pogled ali fleš.
V šestem raztežaju  postane položaj drugačen. V prvih raztežajih je klinov dovolj, da dovoljujejo tehnično plezanje. Od tu dalje pa je nujno prosto plezanje. Seveda je plezanje lažje, do šestice, skala pa razen še v 8. raztežaju, zelo dobra. Do konca 9. raztežaja so v skali ''štanti'', potem pa je tudi te, tako kot vse vmesno varovanje, potrebno urejati sproti.
Smer sta leta 1973 preplezala A. Leveti in I. Nemela, seveda kot tehniko z oceno VI, A2, Kdaj in kdo je smer prvi preplezal prosto, mi ni uspelo najti. V vodniku je le ocena VII+. Štirje tehnični raztežaji pa imajo ocene (VII+, VII, VII, VII). No, ja. V zadnjih nekaj letih sem preplezal kar veliko novejših navrtanih smeri z ocenami do 7a, pa bi predvsem rekel, da so vsi raztežaji z ocenami do 6c bili mala malica v primerjavi s temi raztežaji. Tudi midva lahko priznava, da nisva pričakovala takšnih težav in tako resnega plezanja. Je pa po preplezani takšni smeri občutek res dober. Na vrhu ob razgledih na skoraj celotne Dolomite je neopisno lepo, veličastno!
Stena je visoka pribl. 600 m, plezanja pa se ob precej prečkah nabere za okrog 750 m, zadnjih dvesto metrov pa je lažjih (I-II) in jih preplezava nenavezana. Do vrha stene sva potrebovala 8 ur.
V smeri sva potrebovala vsaj 15 kompletov (v zadnjem tehničnem raztežaju je pribl. 20 klinov), set zatičev, srednje velike metulje in kline za nekaj sidrišč. Skica smeri je v vodniku Dolomiten vertikal band Nord, na internetu pa se da najti še boljšo skico iz novega vodnika.