Dolgi hrbet, Smer Šimenc Škarja

Stojim pod veliko steno. Res lep zid, spodaj pa kar strmo snežišče. Na levi proti kotu bolj temna skala, desno bolj siva, skoraj bela. Greva proti bolj desnemu delu, snežišču se izogneva po čudoviti skali na desni, ki je razjedena od nekdanjega ledenika. Po dobrih 100 m lepe plezarije od snežišču prideva do vode, ki na res vroč dan zelo paše. Odplezava še malo proti desni in tu sva nekje na območju vstopa. Malo po skici in malo po spominu izpred 26.let, ko sem bil prvič tu, iščem vstop. Malo višje in bolj proti desni opaziva polico na kateri sta najprej vidna dva kozoroga. Ker se mi zdi, da sva še malo preveč na levi, greva pod polico s kozorogi še malo v desno in sva kmalu pod njo. Tu je hitro jasno, da bova morala vstop iskati prav na tej polici. Tako se previdno vzpneva, kozorogi pa imajo dovolj časa in prostora, da se umaknejo v drugo stran.
Zelo logičen začetek me kmalu nagradi s prvim klinom in vem, da sem v pravi liniji. Prvi raztežaj tako potegnem skoraj 60 m, zadnjih deset gre čez malo previsek, kjer sta dva klina. Na vrhu pa moram urediti štant s svojima klinoma (po pošteni borbi z Anjinim kladivom je eden ostal v skali). Sledi še lažji raztežaj proti levi in že sva pod najtežjimi tremi raztežaji v čudoviti beli skali. Vrhunec lepe skala in krasnega plezanja je sicer kar v prvih 15 - 20 m prvega raztežaja, kjer vodi smer čez odprto ploščo z robi in žepki. Nebeška ''lojtra''. Potem se prične poč, zajeda proti desni. V drugem raztežaju najprej nadaljevanje lepe poči, ki pa se nadaljuje v zahteven previs. Tu morem kar pofajtati. Dolg gib iz podprijema v poč čez previs, potem pa nekako zmanjka tudi malih stopov in je treba stopiti kar na trenje. Dosežem mali grif za desno, noge naprej na trenje, leva roka višje v poč, malo glasnega izdiha in nogo potegnem na stop čez previs, se naložim nanjo in problem je rešen. Štant pa je viseč sredi plate. Tretji, najtežji, raztežaj pa vodi po plošči izrazito v desno. Mali grifi in stopi, pravi ,,platenšpil'', precej kratkega prestopanja, iskanja malih robkov in igro ravnotežja počasi pripeljem do boljših oprimkov. Sem pa precej na robu padca, ko se mi odlomi stop za desno nogo. Stojim sicer na malem robčku, Anja pa kasneje pove, da se je odlomila kar lepa luska. Tudi tu se nekako obdržim, malce naložen previs, ki še sledi plošči proti vrhu raztežaja, pa je prav lep, le previdnost je potrebna zaradi naloženih lusk. Tudi Anja res fajta za mano in ji raztežaj lepo uspe.
Sledijo trije raztežaji lepe, kompaktne zajede in priplezava v lažji vršni del. Tu je sicer lep divji svet, kjer se razveževa in izplezava po lepi zajedi.
Smer sta prva preplezala Tone Škarja in Pavle Šimenc leta 1964 in je nosila oceno VI, A2. Zanjo je značilnih kar precej svedrovcev, seveda od avtorjev, ki še danes lepo služijo svojemu namenu. Zato je smer dobro opremljena. Midva sva zanjo rabila dva klina, za prvi štant, od teh je eden ostal na svojem mestu. V zajedi pa sem uporabil metulje. V vodniku Jezersko je napaka v datumu prve proste ponovitve. Jaz sem prvič plezal smer leta 1989 in tudi takrat prosto. Prva prosta ponovitev pa je bila opravljena že nekaj let pred tem. Nikjer pa ni natančno opisano kakšne ocene nosijo trije najtežji raztežaji. Zanimiva je moja oznaka izpred 26 let, ko sem si zapisal VII+, VII-, VII+. Sedaj bi pa mogoče dal VII, VII, VII+ ali pa še malo zraven. Pa tudi drugi raztežaj je kar pošten.  In res sem vesel, da sem se spet odločil za to smer. Po moje gre za eno najlepših klasih v naših hribih. Pa še fajn je z Anjo, ki je res pozitivka, kljub temu, da sem jo ''spravil'' na dostop in sestop iz Logarske, kar da celotni turi še bolj resen pridih.