Sanje delfina, začel bom z mojim opisom smeri, ki se od
skice v vodniku Logarska dolina kar razlikuje. Skica res ni najboljša. Namen
mojega pisanja pa je predstavitev smeri na način, ki mene motivira za kakšno
smer. Kje sva plezala z Lukom Mokotarjem najbolje pokaže vris na fotki. Na
žalost pa je tu samo od tretjega raztežaja dalje. Lahko pa povem, da je vris na
fotografiji v vodniku boljši in mi je bilo po njem bolj jasno kje gre smer.
Začetek sicer ni ravno težko najti, je kakšnih 30 m v desno od začetka izrazite
gredine, kjer poteka smer Modec-Režek. Tu je nekakšen kot, ki ob nevihti očitno nudi pot vodi. Danes teče
čez mali potoček, ker je včeraj zvečer močno deževalo. Tako greva po rampi
smeri Modec-Režek do pod krajše zajede in tu se obrneva navzgor. Krajša zajeda
je kar sitna (VI), še posebej ker je povsem vlažna. Potem pa sledi lepo
plezanje po kompaktnih ploščah do lažjega sveta po katerem je potrebno splezati
še cel raztežaj in priplezaš pod strehasto zaporo do kompaktnih plošč, čez
katere vodi skoraj vodoravna poč. Tu sta na sidrišču pod previsom dva klina.
Čez najtežji in najlepši raztežaj (VII-), te vodijo klini, ki jih je v tem
raztežaju 5. 1. klin je še na sidrišču, potem pa se opremljenost smeri v
glavnem konča. Tu sva plezala malo v levo do krušljivega stolpiča, nato na
njega in v desno v nišo, kjer se srečava s sidriščem smeri Ogrin-Omerza. Tu
greva raztežaj progi desni do naslednje niše iz katere vodi izrazita poč v
levo. Tej spet slediva cel raztežaj do poličke. Nad njo pa sva sledila sistemu
lepih poči najprej malo v desno potem pa v levo. Tu pregledam levo in desno in
naredim sidrišče malo v levo v votlini. Za ta raztežaj pa nisem najbolj siguren
če je del te smeri. Sledil sem naravnim prehodom in zaplezal v zajedo na desnem
robu votline. V njej pa sem našel tri kline, ki bi lahko bili tudi od smeri
Minljivost. Kje pa je bolj naraven prehod pa ne vem? Tako sva prišla na gredo
smeri Ogrin-Omerza točno pod linijo spominske smeri Iva Reye.
Smer sta prva preplezala veliki poznavalec Ojstrice Janko
Oprešnik in Jasna Bratanič leta 1994. Krasi jo dobra skala predvsem na težjih
mestih. Najtežji raztežaj je res krasen, lepo plezanje in prehodi pa so tudi v
7. in 8. raztežaju. Zadnji raztežaj pa je kar zahteven in rahlo krušljiv na
začetku, potem pa je zajeda lepa. V smeri je skoraj vsa sidrišča potrebno
urejati sproti zato je potrebno vsaj 5 klinov. Za vmesno varovanje pa sem
potreboval set zatičev in metuljev in gurtne za mostiče. Smer se mi zdi
kompleksno kar zahtevna, plezalske težave pa takšne kot jih označujem na sliki
in sem jih zasledil tudi pri drugih ponavljalcih.
Midva sva nad gredino zavila v ''Zmaja'', pa sem naredil
kiks in plezal v drugem raztežaju (nad gredino), kar v desno, po počeh. Ja, na
sidrišču po sedmem raztežaju Delfina sem opazil, da sem se očitno močno
naslonil na fotoaparat in ekran je šel ''rakom žvižgat''. Tako sem tudi ostal
brez skice. Seveda sem mislil, da se bom pa ja spomnil ''Zmaja'', ki sem ga
nazadnje plezal pred kakšnimi 25. leti. Pa ni bilo čisto tako in ''kiks'' je
bil tu. Na srečo je tam dobro narejeno sidrišče, ker se je nekomu pripetilo
nekaj podobnega (no tisto sidrišče, ki sem ga videl že od daleč, je mene tudi
''privleklo'' toliko v desno). Od tu se po vrvi spustiva na gredino smeri
Ogrin-Omerza in po njej lepo zaključiva smer.
Ni komentarjev:
Objavite komentar