Vstop smeri Eisenstecken je na sredi poti do koče Gartl, ob prvem stebru tovorne žičnice. Skala že od daleč izgleda lepa, kompaktna. Lahek začetek do prvega ''štanta'' posolirava, vodi pa precej v levo. Tu najdeva gurtno okrog mostička in začetek je pravi. Prvi ''cug'' je lahek, potem pa se prične prava plezarija. Pokončna in proti koncu celo rahlo previsna poč, v 20 m pa 3. klini. Skala zelo dobra in fantastičnih zadnjih nekaj metrov, ko ti najprej kar ni jasno, da se da kar tu čez in to nekaj metrov nad zadnjim klinom. Obenem vriskam ob čudovitem prehodu, se čudim in občudujem stare mojstre, ki so si upali tu čez prosto že pred 69. leti. Naslednji raztežaj vodi nekaj metrov po poči, nato proti levi v prvo nišo in kakšne tri metri v desno v drugo nišo, kjer je ''štant''. Naslednja dva raztežaja pa sta spet prav neverjetna. Najprej prefinjen obvoz okrog niš. Malce desno in po krasnih ploščah proti levi, malo navzdol in v levo po robu stropa. Naslednji raztežaj pa po črnih ploščah do pod zajetnega previsa. V vsakem raztežaju pa trije klini. Drzno, izpostavljeno plezanje in prefinjeno iskanje najlažjega in najbolj naravnega prehoda. Sledi še previs, ki pa ima res ''šalce'' za cele roke, tako da kar poletim čez in Puhi nima časa niti za kakšno fotko.
Smer so prvi preplezali O. Eisenstecken , F. Rabanser in S. Sepp leta 1946. Ocena VI. Moja prva misel na vrhu je bila približno takšna. Če bi to bila novejša navrtana smer, bi rekel, da sva preplezala res lepo smer. S takšno opremljenostjo pa je veličastna!
Ja, v smeri se da dodatno varovanje dobro urediti z zatiči, zato priporočam cel set. Na dveh sidriščih pa sva uporabila kline. Ni pa odveč tudi kakšen večji metulj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar