Včasih čutim kar potrebo da grem v hribe sam, ali da se ''potopim'' v svoje misli ali pa jim malce ''zbežim'', tako kot to poskušam to poletje. Seveda pa je nujna zbranost, v katero me stena avtomatsko potegne. Tokrat me v zgodnjem jutru v Vratih spet pozdravi dobro jutro, parkiranje je tri evre in pol. Nato pa šibam proti steni. Nemška in Slovenska imata skupen vstop, kjer je potrebno preplezati vstopni prag, nato pa gre Nemška v desno, Slovenska pa v levo. Nazadnje sem, pred leti, po Nemški sestopal. Tokrat malce pozabim linijo, se držim raza in naenkrat sem kar v malce večji naklonini, kot se je spomnim. Tako moram kar malce pomisliti, kako zadevo speljati. Ko pa le pogledam skico, ki jo imam v fotoaparatu ugotovim, da plezam levo varianto na grad. Malce je težja kot desni obvoz. Na Nemškem turncu se vpišem v knjigo, nato pa se hladim na snegu v Nemški grapi. Na levi strani najdem lepe prehode v čvrsti skali in hitro sem na prečnici v levo in pod Zimmer-Jahnovim izstopom, ki je res ''fajni''. Čvrsti malo manjši robeki v plati, nato pa previs s šalcami in znajdem se na polici proti Frelihovem izstopu Slovenske smeri. Po njej v levo, navzdol v grapo in prečnici do snega. Snega je še več spodaj, kjer iščem obvoze na desni strani in na trenutke se sigurno ukvarjam s štiricami.
Kar kmalu pa sem tam, kjer sem zjutraj začel. Ura je enajst. Sledi še malce hitrejši sestop do Aljaževega doma in super turca je zaključena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar