Triglav, že celih 20 let je, kar sem plezal kaj težjega. Zadnja je bila Bergantova smer, leto prej pa Helba s Čopom. Tako je že res bil čas, da spet kaj preplezam. Dodaten motiv pa je dal tudi novi vodnik, ki res dobro predstavlja smeri. Želel sem si kakšno zahtevnejšo klasiko, tako da je Peternelova najboloj logična izbira. Ker je tudi Puhi še ni plezal, sva hitro na isti valovni dolžini. V Ljubljano se peljem zelo zgodaj, ob 4. sem že pri Puhiju. Ob petih sva v Vratih, kjer so neverjetno zgodnji s pobiranjem parkirnine. V smer vstopiva ob sedmih, jutro je zelo toplo. Vstop v smer je za snegom, kjer je naravno najlažje preprezljivo, potem pa sledi dolga rampa proti desni. Tam se stena postavi pokonci in sledi prvi raztežaj šestice čez previs. Naslednji raztežaj je zelo lep po belih ploščah. Sledi možnost leve ali desne variante. Ker vidiva v previsu klin, naju potegne leva varianta, ki je sicer prav lepa, vendar glede na skico, naslednji raztežaj ne greva v izrazito prečko, ampak navzgor v zajedo in kiks je tu. Naenkrat se znajdeva na polici, desno navzdol pa vidiva kline. Ni druge, kot da "abzajlava" navzdol, da sva spet v pravi liniji. Vzame pa nama kar nekaj časa. Sledi najtežji del, najprej lepa zajeda in desno na stolp, nato pa črna zajeda, pravi vzdržljivostni raztežaj sedmice. Nato raztežaj v desno po lepih ploščah z strmimi pragovi. Naslednji pa čez lep previs in šestice so za nama. še raztežaj do kamina, po njegovi desni strani do novega strmejšega dela. Zadnji raztežaj pa plezam po občutku zlagoma proti desni in po ravno 60 m, sem v Skalaški smeri.
Moram reči, da Peternelova ponuja res pravo "triglavsko" plezarijo. Menjuje se krasna skala, z bolj resno, kjer je potrebna vsa previdnost, potrebno je biti zelo pazljiv pri iskanju linije smeri. Tako sem tudi narisal skico, ki je sicer zelo podobna tisti iz novega vodnika, vendar še malo bolj po raztežajih, da mogoče še koga ne potegne prehitro navzgor na levi strani, ampak je potrebna "orng" prečka v desno, v strmo steno. Smer strma, tudi tam kjer je lažje, najtežji raztežaj pa zahteven. Res odlična, kompleksno zahtevna tura.
Smer je praktično opremljena (na vseh "štantih" sta dva klina, na težjih mestih dovolj klinov), pride pa prav kakšen večji metulj in zatič, seveda pa v Triglav brez normalne rezerve klinov ne smemo.
Zaradi "kiksa" sva na Gorenjskem turncu že kar pozna, tako da greva kar v Ladjo, ki je še nisem plezal, Puhi pa jo dobro pozna. Dobra plezarija, štirice "ornk" pokonci, tako da je treba kar plezati. Raztežaj čez Ladjo pa zelo lep.
Na vrhu sva ob pol sedmih, večer pa neverjetno lep. Temno modro nebo, v ozadju pa meglice. Rožice ravno cvetijo, nekaj je še ostankov snega, za nameček pa skozi malo "okence" na robu stene zagledam še dolga ušesa zajčka. Res so lepi naši hribi.
Ja, se pa "mišje" leto z vso silo kaže v Vratih. Po kozdu kar šumi, po cesti pa srečuješ miši vsaj na vsakih 50 m.
Ni komentarjev:
Objavite komentar