Korošica

Za mano je zelo lep športno plezalni tabor ŠPO Celje, Korošica 2012. V plezališče, na katerega sem najbolj ponosen, da sem ga v zadnjih 9 letih uspel opremiti, sem tako peljal že svojo tretjo generacijo mladih plezalcev. Korošica, predvsem kraj kjer odplavam od vsakdanjega hitenja v povsem drugačen svet. Bilo je veliko dela, predvsem pa lepih trenutkov od odkrivanju novih linij v čudoviti skali, lepih večerih v domači koči, pri oskrbnici Mojci, lepih jutrih na Ojstrici.
Velikokrat sem bil sam, veliko pa je bilo z mano tudi mladih in starejših plezalcev, prijateljev. Tokrat je v soboto v sklopu alpinističnega tabora Pipa miru pokazal in povedal  nekaj svojih zgodb Marko Prezelj. Krasno predavanje in rdeča nit ljudje, ki jih srečujemo. Na Korošici so z mano plezali najprej Jože, Mitja, Izi, Matjaž, brat Franc, Zdravko, nato naša Anja in Vnukova Anja in Tim. Nekaj odličnih daljših linij sem preplezal z Lukom in Puhijem. Ta vikend pa so bili z mano moj Gal, Jan, Lan, Martina, Tina, Ines, Iva, Ivo, Dušan...In spet je bilo krasno.
Vedno pa se srečam s vprašanjem, zakaj pa ima ta smer takšno ime. Vsako ime, ki ga dam ima nek pomen. Seveda, večina samo zame.  Nekaj pa jih bom omenil, da se bom še na stare dni lahko spomnil, po čem sem jih poimenoval.



 

 

 Vsak začetek je težak. Opremil sem jo že kar pred nekaj leti, preplezati pa je kar nisem uspel, tako jo je pred dvema letoma Luka. In tudi dal ustrezno ime. Bistvo smeri je v zahtevnejšem začetku.

Lola
O, Lola, o, Lola
ti znas da nisam milioner
o, Lola, o, Lola
da poklonim ti citav svijet.
Krasna pesem benda Pro Arte. Poslušal sem jih kot otrok, pa še vedno rad slišim katerega od njihovih komadov. 

Čikorija in kafe

Prekrasna zgodba, ki jo je napisal in zapel izjemen avtor Iztok Mlakar  in jo vedno rad poslušam.

(zadnja kitica) 

Ga spil je an reku: "Ah, Bog vas ne mara,
ma sej fino kafe je, an lepo diši.
Ma boljšga je skuhala r nca tastara.
A, tazga kafeta na svetu več ni."

 Lepo je res na deželi. Ja, tu je vedno lepo, tako da ideje za ime smeri ni bilo težko dobiti.

 Meglena gora. Tisti dan, ko sem jo opremil, je bila "hišna" gora Korošice prava meglena gora. Je pa še poseben občutek gledati mojega "malega", ki pleza "moje"smeri.

 Nagajivo sonce. Ko sonce posije čez rob Vršičev, je nekaj časa prav posebej nagajivo, ker sije v oči, da zelo "švoh" vidiš pred sabo.

 Logistika. Izi je verjetno še vedno edini, ki jo je preplezal. Lanu je tokrat malo zmanjkalo. Jaz pa imam trenutno mal prešvoh prste za te luknjice. Izi je že pred leti odlično plezal, ga je pa večkrat malce zmogla logistika.

Kekčeve ukane. Moje najljubše zgodbe iz otroštva.

Ovčka. Jih je kar nekaj na Korošici.

Gamsi. Včasih nam pa "rata" kaj, da si rečemo da smo kar Gamsi. In tale smer, še posebej če preplezaš vse tri "cuge" je za prave gamse.

Domača obrt. Ne morem reči, da sem nanjo ponosen, vendar nekaj domače obrti je pa včasih le potrebno, ko delamo smer. Tu mislim na umetno obdelavo oprimkov. In tale je edina z dvema malce obdelanima na Korošici.

 Leteča luska. Pri čiščenju smeri sem "spravil dol" lusko v velikosti hladilnika.

 Topel kamin. Prava smer po kaminu in v trenutku mi je "kapnila" dobra povezava imena.

 Rododendron. Za čudovite smeri v tej skali sem uporabil imena čudovitih gorskih rožic.

Scambiosa Trenta. Skrivnostna roža, ki jo je iskal dr. Julius Kugy.

 Lepi jeglič.

Ruševec. V takšno gorsko okolje spada tudi ta ptič.

 V sektorju Radiatorji pa naše krasne skladbe. Tale je spomin na Pastirčka bratov Avsenik.       

Beneški fantje in legendarna skladba. 

(refren)
Rudeči cvet ljubezen je razvnel
Dekle odpeljal je v prelepi, čarobni svet
Kadore, Kadore.

Oj božime, spet čudovita skladba v izvedbi Beneških fantov in kasneje še mnogih drugih.
 (1. kitica)
Oj Božime, tele dolince.
Kuo vas težko jest zapustim.

Večer na Robleku, legendarna skladba Avsenikov.

(refren)
Na Roblek bom odšel,
bom ljub'co sabo vzel.
Tam, kjer živi star pastir,
užival bom z ljub'co gorski mir.

Kar gori bom ostal,
tud krav'ce pasti gnal,
na Robleku z ljubco
tam, očka, srečen bom kot malokdo.

Vae se , Čeča, Iztok Mlakar

(refren)
Ja, var'se, čeča, var'se n'coj,
lih tači reveži nismo midruj.
Kdo prov, da člouk nč ne ve, nč ne zna,
sam zarad tega, k je s hribov doma.

 V dolini tihi, legendarna skladba Lojzeta Slaka

(1. kitica)
V dolini tihi je vasica mala
v večernem mraku vse že mirno spava
le eno okno še odprto je
na njem slonelo žalostno dekle.