Rote wand: Elk meadows in A`la carte

Na velikonočni ponedeljek se z Zdenkom spet odpraviva v Rote wand. Mimo Gradza naju malce skrbita rahlo pršenje in mokre ceste, napoved pa je brez dežja do popoldneva. Na parkirišču megla kot pozno jeseni. Greva, bova že videla, kakšna je stena. Na začetku bližnjice pa se stena že kaže v soncu. Tokrat nadaljujeva kar po makedamu, da bova malce več prehodila, se ogrele, steni pa dala malo več časa za sušenje.
Ko dospeva, je stena suha, sonce se prebija skozi oblake, dolina v megli. Čimprej v steno. Najprej v smer Elk meadows, ki si jo želim že od lani. Na začetku malce vlažnih polic, v drugem raztežaju pa se začne res lepa plezarija. Prvi raztežaj šestice v super skali. Sledi lažji raztežaj, nato pa lepa plata, kjer je treba malce pomisliti (7-), ki se nadaljuje z lažjim previsom. Od tu vodi raztežaj po stezi police do zgornje polovice stene. Nadaljevanje je spet lepo po sivih ploščah, ki pripeljejo do rdeče pokončne stene. Sledi krasen raztežaj po rdeči zajedi, kjer je zadnjih nekaj metrom skupnih z znano Rupertino, nato pa zavije v desno. V predzadnjem raztežaju je najprej nekaj lepih metrov po luknjah, nato pa je potrebno kar malce več stopanja na trenje in držanja malih oprimkov, pa še malce je treba poštudirati, kje je prehod (7). Ob pol dvanajstih sva iz stene.
Nova krasna smer Rote wanda, ocena 7, odlično opremljena, tako da je potrebnih 13 kompletov in gurtne za štante. Prva plezalca (Rosenberger in Prattes) sta opravila super delo.
Čez slabo uro sva pripravljena na novo smer. Zdenko predlaga krajšo A`la carte (prv. Grabner, Schalk 1994) )na desnem delu glavne stene, prvo levo od meni znane Rechtruck, ki sva jo z Anjo plezala jeseni. Takoj sem za. Popoldne so napovedane plohe, tako da morava biti hitra. Pa si nisem mislil, da bova tako zadela dobro smer. Smer je resda dolga samo 100 m, ponuja pa res super plezarijo. Strme plošče, z nekaj previsnimi vložki, svedrovci na malce večjih razdaljah (pa ne na prehudih). Vseeno pa je potrebno kar malce poplezati med njimi, tako da je občutek pravi. Vsi trije raztežaji so po moje kar prava sedmica. Za smer pa rabiš samo 12 kompletov.
Ko sem na "štantu" po tretjem raztežaju, začne rositi. Ko je Zdenko pri meni, so že kar prave kaplje. Nad nama je še približno 20 lažjih metrov do police, kjer se smer konča in je po njej možno v desno do izstopnega travnatega žleba. Med smrekami v žlebu pa začne pošteno ulivati, nato pa začne naletavati babje pšeno. Pospraviva štrike in greva v zavetju dreves navzgor. Ko greva proti vrhu je nevihta že mimo. Navzdol lahko greva že čisto mirno. Srečava še celo čredo kozorogov, kar še dodatno polepša dan.


V 2. raztežaju Elk Meadows.

Ptice se ves čas lovijo okoli mene.


Police pa so polne avrikljev.

V najtežjem delu 4. raztežaja (7-).

In malce višje čes previs.

Začetek strme vršne stene.

V krasnem raztežaju po poči v sedmem raztežaju.

V nekaj skupnih metrov z nama poznano Rupertino.

Začetek plošče v predzadnjem raztežaju.


Proti koncu 2. raztežaja v A`la carte.

In začetek tretjega, zadnjega težjega raztežaja.


Proti koncu malce previsnega dela.



Na poti navzdol "padeva" v trop kozorogov.